Zakaj je lahko izguba psa bolj boleča kot izguba družinskega člana

Vam je prijatelj že kdaj zaupal, da je bila izguba psa bolj boleča kot smrt bližnjega sorodnika? Ste se tudi sami kdaj tako počutili?

Družba nas je napeljala k temu, da se takih čustev sramujemo, vendar pa raziskave kažejo, da smo ob izgubi kosmatega prijatelja več kot upravičeni do globoke žalosti in obžalovanja.

Ko je umrl naš prvi družinski pes, Spike, je moj oče strašno trpel. Ko je prišel domov iz službe, je samo sedel v svojem avtu, da se ne bi rabil soočiti s prihodom skozi vrata, brez da bi ga pozdravil naš mešanec s pudljem. Hodil je na dolge sprehode in obiskoval spletne skupine za podporo pri izgubi hišnih ljubljenčkov. Ponoči se je zbujal v joku.

To je isti moški, ki me je leta pozneje tako rekoč odnesel z družinskega pogreba, ko me lastna kolena, zaradi žalosti ob izgubi, niso več držala. Takrat so me zmedli njegovi različni odzivi ob izgubi psa in sorodnika, toda nedavni članek iz Business Insiderja osvetljuje prav to temo. Izkazalo se je, da je pravzaprav povsem normalno, da ljudje ob izgubi hišnega ljubljenčka doživijo močnejšo bolečino kot pri izgubi bližnjega prijatelja ali celo sorodnika.

Za mnoge ljudi je smrt hišnega ljubljenčka skoraj v vseh pogledih primerljiva z izgubo ljubljene osebe. Obstajajo celo raziskave, ki to dejstvo podpirajo, vendar pa na žalost praktično nimamo kulturnih ritualov, ki bi nam pomagali pri soočanju z izgubo ljubljenčka. Ko človek umre, so osmrtnice, hvalospevi, verski obredi in srečanja družine in prijateljev. Dobimo prost dan pri delodajalcu – nekateri delodajalci ponujajo celo odpravnino. Obstaja toliko načinov, na katere nas spodbujajo, da žalujemo in izražamo svoja čustva.

Ko umre hišni ljubljenček, pogosto nimamo nobene od zgoraj naštetih tradicij, velikokrat niti ne ljudi, na katere bi se lahko obrnili za podporo. Pričakuje se, da se bo večina ljudi takoj vrnila k vsem življenjskim obveznostim, brez žalovanja, brez zaključka. Hiša je čudno tiha in polna grenkih spominov. Izgubili smo najboljšega prijatelja in zvestega spremljevalca, a globina te bolečine je skoraj neprepoznana.

Družba lastnike hišnih ljubljenčkov „prisili v to, da čutijo, da je njihova žalost dramatična, pretirana ali celo sramotna. Konec koncev, “bil je samo pes.” Neverjetna vez človek-žival, ki smo jo ustvarili s psi, je v tem primeru popolnoma spregledana. Naši psi nam dajejo stalne pozitivne povratne informacije. Obožujejo nas preprosto zato, ker smo »mi«. Znižujejo naš krvni tlak in dvigujejo razpoloženje. Kako ne bi bili popolnoma strti, ko nekaj tako dobrega izgubimo?

Tu je tudi vprašanje nenadnih življenjskih sprememb, ki se zgodijo, ko hišni ljubljenček umre. Po dolgem dnevu v pisarni ni več bujenja ob 6:00 z mokrim nosom, dnevnih sprehodov ali toplih pozdravov. Mnogim ljudem njihovi hišni ljubljenčki dajejo občutek smiselnosti – celo razlog da obstajajo. Ko to nenadoma izgine, je razumljivo, da se življenje spremeni.

Drug zanimiv dejavnik, na katerega opozarja Business Insider, je pojav, znan kot »napačno poimenovanje«. Opisuje našo nagnjenost, da otroka, partnerja ali ljubljeno osebo po naključju pokličemo po imenu naših hišnih ljubljenčkov. To kaže, da svoje pse uvrščamo v isto mentalno kategorijo kot naše najbližje družinske člane. Ko umrejo, smo torej v bistvu izgubili cenjenega družinskega člana.

Smrt hišnega ljubljenčka pomeni izgubo vira brezpogojne ljubezni, predanega spremljevalca ter nekoga, ki nam zagotavlja varnost in udobje. Naši psi so popolnoma vpleteni v naše vsakdanje življenje. Torej ja, boli. Včasih celo več kot smrt prijatelja ali družinskega člana. In ni razloga, da bi se tega sramovali.

Mogoče bi vas zanimali tudi naslednji izdelki: