Rehabilitacija sklepnih težav pri psu – Vse, kar moraš vedeti o tem!

“Največja dobrota naroda in njegova moralna višina se kaže po načinu, kako ravna s svojimi živalmi,” je zapisal Mahatma Gandhi. V tem duhu pristopamo k rehabilitaciji sklepnih težav naših štirinožnih prijateljev. Skrbimo, da je njihovo življenje polno gibanja in veselja.

Začnemo pri prepoznavanju prvih znakov težav, kot je občutljivost na dotik pri psih. Nato jasno zastavimo cilje zdravljenja in varne korake napredovanja. Fizioterapija pri psih se osredotoča na zdravljenje artritisa, displazije kolkov, ter rehabilitacijo po poškodbah in operacijah.

Podrobno ocenimo šepanje, gibljivost in kakovost koraka psa. Predstavimo tudi, kdaj je hidroterapija najbolj učinkovita metoda. S tesnim sodelovanjem veterinarja in fizioterapevta dosežemo stabilne rezultate. Naš končni cilj je zmanjšati bolečino, izboljšati gibanje in okrepiti psu energijo za vsakodnevno življenje.

Ključni poudarki

• Celosten pristop: diagnostika, pasja fizioterapija in domača rutina.
• Najpogostejša stanja: artritis pri psih, displazija kolkov in pooperativno okrevanje psa.
• Merjenje napredka: šepanje, gibljivost, ocene bolečine in kakovost gibanja.
• Učinkovite metode: terapevtske vaje, masaža, TENS, laser, raztegi in hidroterapija za pse.
• Sodelovanje z veterinarjem je temelj varnega napredovanja.
• Prehrana in dodatki podprejo sklepe; doslednost prinaša trajne učinke.

Zakaj psi razvijejo težave s sklepi

Sklepne težave pri psih so posledica več dejavnikov, ki delujejo skupaj. Med njimi izstopa osteoartritis, ki je pogost pri večjih pasmah. Nemški ovčarji, labradorci in zlati prinašalci so še posebej nagnjeni. Genetska predispozicija in zgodnje obremenitve sčasoma povzročijo obrabo hrustanca.

Razvojne motnje, kot je displazija kolkov, spremenijo način gibanja psa in lahko povzročijo vnetje. Poškodbe vezi, na primer ruptura križne vezi, privedejo do sekundarnih sprememb. Te dodatno obremenijo kolena in kolke psa.

Prekomerna teža psa dodatno obremeni sklepe in spodbuja vnetje. Z leti se sklepi postarajo, kar pomeni, da hrustanec postane manj prožen. Mišice oslabijo, regeneracija pa upočasni.

Življenjski slog ima pomembno vlogo pri razvoju težav. Nenačrtovane telesne aktivnosti in slaba prehrana škodijo stabilnosti sklepov. Prav tako pomanjkanje omega-3 maščob (EPA in DHA) slabi podporo hrustancu in tkivom.

Ne smemo pozabiti na hormonske motnje, kot sta hipotiroidizem in Cushingov sindrom, ki lahko prispevajo k težavam. Tudi okolje igra vlogo. Stopnice, spolzke površine in premalo počitka na podporni podlagi povečajo tveganje za bolečine in okorelost.

• Večje in hitro rastoče pasme hitreje razvijejo osteoartritis pri psih.
• Displazija kolkov pri psih in druge dedne posebnosti kažejo na genetska predispozicija pes.
• Poškodbe vezi in prekomerna teža pes pospešita obrabo ter vnetje.
• Staranje sklepov pes in ponavljajoče obremenitve utrjujejo kronične težave.

Znaki, da vaš pes potrebuje rehabilitacijo

Prvi opazni znaki vključujejo krajše korake in izogibanje skokom. Prav tako težave pri vstajanju uvrščamo med zgodnje simptome. Droben namig na težavo je tudi šepanje po igri ter hitra utrujenost med sprehodi. Posebej pri starejših psih zjutraj opazimo togost, ki izgine po nekaj korakih.

Kadar pes čuti bolečino, postane ob dotiku določenih mest nejevoljen. To vodi do izogibanja crkljanju, lizanja ali grizljanja prizadetih območij. Skozi dan mu opazimo zmanjšano aktivnost. Občasno lahko celo zaznamo tiho cviljenje ob določenih dejanjih, kot sta skakanje v avto ali hoja po stopnicah.

Posebno pozornost posvetimo tudi njegovi drži in gibi. Psi skorajda uravnavajo telo: držijo glavo nizko in zibajo kolke. Na gladkih površinah so pogosti zdrsi in neravnotežje psa. Pogost počitek vodi do izgube mišične mase, korak pa postane nepravilen.

Pri mladih psih so znaki bolj subtilni. Opazimo lahko počasnejši tempo in nezainteresiranost za igro ali skoke. Če šepanje ne izgine v roku 24–48 ur po poškodbi, je čas za veterinarja. Pomembno je tudi vodenje dnevnika opažanj o togosti in nejevolji pri dotiku.

Vedenjske spremembe pogosto kažejo na kronično bolečino. Te vključujejo razdražljivost, izogibanje dotikom in zmanjšan apetit. Ko aktivnost psa upade, lahko to kaže na potrebo po veterinarski pomoči in prilagoditvi vsakdana.

• Težave pri vstajanju psa po počitku ali ležanju.
• Šepanje pri psu med ali po aktivnosti, krajši korak, občasno cviljenje.
• Togost zjutraj pes in “razhojevanje”, nerad skoči v avto ali po stopnicah.
• Nejevolja pri dotiku bolečih sklepov, lizanje ali grizljanje teh mest.
• Zmanjšana aktivnost psa, hitrejša utrujenost, izguba mišične mase.

rehabilitacija sklepnih težav pri psih

Rehabilitacija sklepnih težav pri psih vključuje natančno usmerjene vaje, manualne tehnike in strategije za lajšanje bolečin. Programi so oblikovani tako, da zmanjšujejo vnetje in izboljšujejo gibljivost. S pravilno podporo in prilagoditvami okolja pripomoremo k boljši mobilnosti psa.

Programi fizioterapije stopnjujejo obremenitev, od nežnih izometričnih vaj do težjih nalog. Vključimo naloge za propriocepcijo in hojo po mehki podlagi. Ta pristop krepi mišično koordinacijo in vzdržljivost, ne da bi pes posledično imel večje težave pri hoji.

Začetek rehabilitacije po operaciji vključuje pasivno mobilizacijo in hlajenje, da omilimo oteklino. Postopoma dodajamo aktivne vaje, ki pripomorejo k zmanjšanju mišične atrofije. Ta metoda običajno zmanjša šepanje in zmanjša potrebo po bolečinskih sredstvih.

Napredek merimo s pomočjo lestvic za ocenjevanje bolečine in videoposnetkov hoje. Uporabljamo goniometrijo in merilni trak za spremljanje mišic. Redne ocene nam omogočajo, da po potrebi prilagodimo program.

• Zmanjšanje bolečine in vnetja z natančno dozirano vadbo in hlajenjem.
• Okrepitev stabilizatorjev kolka, kolena in komolca za boljšo podporo.
• Povečana propriocepcija in koordinacija za varnejše gibanje.
• Izboljšanje gibljivosti psa z raztegi in pasivno mobilizacijo v varnih mejah ROM.

Za pse z kroničnim osteoartritisom ni cilj popolnoma odpraviti težavo. Stabilno stanje z minimalno bolečino je ključnega pomena. Prilagojeno okolje, kot so nedrseče podlage, umogoči bolj kvalitetno življenje.

Večja vzdržljivost in zaščita sklepov sta doseženi s postopnim uvajanjem različnih vaj. Intervalna hoja in nadzorovane spremembe smeri so del tega procesa. To podpira okrevanje po operaciji in zmanjšuje tveganje za ponovitev težav.

Vzdržujemo redne vaje kot del vsakdanje rutine, pozorni smo na znake utrujenosti. Po potrebi prilagajamo intenzivnost vadbe. S tem zagotavljamo uspešno rehabilitacijo in izboljšanje gibljivosti na dolgi rok.

Diagnostika in sodelovanje z veterinarjem

Začnemo z natančnim pogovorom o težavah: kdaj so se pojavile, kako hitro napredujejo in kaj jih sproži. Nato sledita ortopedski in nevrološki pregled, kjer ocenimo držo, hojo in koordinacijo. Pri tem se osredotočimo na palpacijo sklepov in mišic, teste gibljivosti ter oceno bolečine in stabilnosti, kot je predalčni test kolena.

Da zagotovimo celovito veterinarsko diagnostiko sklepov pri psu, uporabimo različne slikovne metode. Za kosti in sklepe običajno izberemo rentgen, za mehka tkiva pa ultrazvok sklepa. Pri težjih primerih, kot so meniskalne poškodbe ali displazija komolca, sta CT in MRI nepogrešljiva, da odkrijeta finejše strukture in morebitne lezije.

Laboratorijske preiskave so ključne za izključitev vnetij ali okužb in oceno varnosti pred nadaljnjo terapijo. To je še posebej pomembno, če razmišljamo o uporabi nesteroidnih protivnetnih zdravil ali drugih dolgotrajnih terapij.

V sodelovanju z veterinarjem in rehabilitacijskim strokovnjakom zastavimo cilje rehabilitacije. Določimo pogostost terapij, domače vaje, obremenitvene mejnike in kako bomo napredek spremljali. Pomembno je, da izhodiščne meritve dokumentiramo za objektivno ocenjevanje napredka.

Pri načrtovanju rehabilitacije pomislimo tudi na domače okolje. Zagotovimo tla, ki preprečujejo drsenje, varne rampe in miren prostor za počitek. Upoštevamo tudi prehrano, telesno težo in vedenje psa, saj imajo pomemben vpliv na uspešnost rehabilitacije. Skrbno izbrana diagnostika in ortopedski pregled postavita temelje za premišljeno obravnavo.

• Anamneza: začetek znakov, trajanje, sprožilci.
• Klinični pregled: drža, hoja, palpacija, testi stabilnosti.
• Slikanje: rentgen pri psu, ultrazvok sklepa pes, CT MRI pes.
• Laboratorij: vnetje, okužbe, varnost terapije.
• Načrt: cilji, domače vaje, mejniki, spremljanje.

Ko združimo podatke iz kliničnih pregledov in slikovnih metod, lahko postopoma prilagajamo obremenitve psa. Ortopedski pregled predstavlja izhodišče tega procesa. Rentgen in ultrazvok dopolnjujeta sliko, medtem ko CT in MRI razjasnita morebitne dileme pri zapletenih diagnozah.

Načrt rehabilitacije: kako ga sestavimo in prilagodimo

Načrt razdelimo na faze, prilagojene posameznemu psu. Vključimo realne roke, preprosta navodila in redne preglede, za ohranjanje motivacije in varnosti.

Osrednji cilj akutne faze je lajšanje bolečine in zmanjšanje otekline. Uporabljamo hladne obloge, nežne pasivne razmike in kratke vodene sprehode. Ob tem postavimo cilje terapije, kot je hoja brez šepanja na povodcu 15 minut v štirih tednih, upoštevajoč SMART načela.

V subakutni fazi začnemo z mišično aktivacijo. Dodamo izometrične vaje, stabilizacijo jedra in proprioceptive vaje na mehki podlagi. Med tem postopno napredujemo v vadbi, da preprečimo morebitne poškodbe zaradi preobremenitve.

Prehodimo v fazo krepitve mišic in izboljšanja funkcije. Uvajamo vaje za moč, kot so počasni počepi, in koordinacijske vaje. Postopoma povečujemo obremenitev za 10–20 % tedensko, ob tem pa načrtujemo tudi dni za počitek.

Poskrbimo za dolgoročno stabilizacijo v fazi vzdrževanja. Z rednim vadbenim programom, menjavo podlag in raznovrstnimi vajami zmanjšamo možnost ponovnih poškodb. Program vključuje opozorilne znake za zmanjšanje obremenitve, kot so povečana šepavost ali utrujenost, ki traja dlje kot dan.

• Spremljamo pesov napredek: bolečinske lestvice, obseg gibanja, obseg mišic, čas hoje in število ponovitev.
• Opazujemo kvaliteto gibanja, držo, korak in subjektivno počutje.
• V dnevnik zapisujemo vadbo, reakcijo na obremenitev in morebitne spremembe.

Program prilagajamo pesovi starosti, zdravstvenemu stanju in domačemu okolju. Lastnike poučimo o pravilnih tehnikah izvedbe vaj, pomembnosti počitka in varnem napredovanju. Tako zagotovimo, da so cilji terapije realni in napredek jasen in motivacijski.

Fizioterapevtske tehnike, ki res delujejo

Napredek gradimo z jedrom programa, združujemo terapevtske vaje pes in obremenitve. Za moč izberemo izometrični sit-to-stand, počepke, hojo po kavaletah, vzvratno hojo. Ponovitve so na nedrseči podlagi, z varnostnim pasom, kratkimi seti. Tako ohranjamo pravilen ritem dihanja in stabilnost koraka.

Pripomočki za boljše zavedanje telesa vključujejo mehke podlage in Bosu blazine. Z vajami za propriocepcijo krepijo ravnotežje, odzivnost sklepov. Merimo napredek s kakovostjo gibov, ne s številom ponovitev. Po potrebi zmanjšamo intenzivnost.

Raztezanje psa cilja na skrajšane mišične skupine. To so kvadricepsi, hamstringi, fleksorji ramena. Izvajamo pasivne razmake za ohranjanje gibljivosti, brez bolečin. Redni mikropremori preprečujejo utrujenost, ščitijo vezi.

Manualne tehnike obsegajo masažo za boljšo prekrvitev, miofascialno sproščanje, mobilizacijo stopnje I-III. Izvedba je počasna, s prilagojenim tlakom. Cilj je sprostitev brez obremenjevanja tkiv.

Izbira naprav je ciljno usmerjena: TENS za obvladovanje bolečin, LLLT za biostimulacijo, ultrazvok za mehka tkiva. Uporabljamo toplotno ali hladilno terapijo, odvisno od faze okrevanja. Po potrebi vključimo elektromišično stimulacijo, akupunkturo za kronične bolečine.

Vaje beležimo z vsemi podrobnostmi: reakcije, trajanje, serije, morebitno šepanje. Na ta način prilagajamo obremenitev in zagotavljamo varnost. Kombiniranje vaj, propriocepcije, raztezanj, masaž, TENS in laserske terapije tvori učinkovit protokol. Prijazen je do psa in sledi našim ciljem.

Hidroterapija in hoje po vodi

V terapiji z vodo izkoristimo vzgon, odpor in toploto. To omogoča razbremenitev sklepov in varno krepitev mišic ter gibljivost. Hidroterapija spodbuja ohranjanje pravilnih vzorcev hoje, kar je vitalnega pomena za rehabilitacijo po poškodbah in pri obvladovanju kroničnih bolečin.

Tekalna steza v vodi omogoča kontroliranje hitrosti, višine vode in časa vadbe. To je izjemno koristno po operacijah, pri displaziji in osteoartritisu. Uporaba takšne steze prispeva k izboljšanju obsega gibanja, stabilnosti in simetrije koraka.

Plavanje je priporočljivo, če pes dobro prenaša vodo in je njegovo dihanje mirno. Pri težavah z rameni pa je možno preobremenjevanje. Zato v takih primerih prednost dobijo druge metode, kot je hoja v vodi ali njihova kombinacija.

• Varnost: postopno uvajanje, stalni nadzor terapevta, oprsnica ali rešilni jopič.
• Voda: temperatura približno 28–32 °C, skrbna higiena in izpiranje po seansi.
• Trajanje: 10–20 minut aktivnega dela, 1–3 krat tedensko, s sprotnim ocenjevanjem utrujenosti in hoje po seansi.

Kontraindikacije za hidroterapijo in tekalno stezo vključujejo aktivne rane in okužbe. Prav tako so izključene srčno-žilne bolezni in neobvladana bolečina. Ob pravilnih pogojih oba pristopa omogočata nadzorovan napredek. Plavanje postane vreden doprinos za motivirane živali.

Naš končni cilj je vedno enak: razbremeniti sklepe, okrepiti zadnje noge in zagotoviti tekoč korak v vsakdanjem življenju.

Upravljanje bolečine in vnetja

Veternar pri psu uporablja večmetodsko obvladovanje bolečine. Za lajšanje izbere NSAID pes, ki ga prilagodi glede na analize krvi in morebitna tveganja. Med najpogostejša sredstva spadajo karprofen, meloksikam, firokoksib in robenakoksib. Pri dolgotrajni uporabi se nujno spremljajo jetra in ledvice, odmerek pa se po potrebi prilagodi.

V primeru nevropatske bolečine dodamo gabapentin pes ali amantadin. Pogosto se za dodatno podporo odločimo tudi za tramadol. Ta kombinacija terapij pomaga zmanjšati nočno nemirnost psa in izboljša njegovo sposobnost za vadbo.

Za obvladovanje akutne bolečine se kot najučinkovitejša izkaže hladna terapija pes. Uporabljamo hladne obkladke trikrat na dan po 10–15 minut. Pri kroničnih težavah pa pred razteznimi vajami priporočamo toploto, nato pa sledi nežna mobilizacija. Pomoč nudimo tudi z uporabo TENS, terapevtskega laserja in masaže, kar spodbuja boljši krvni pretok in hitrejše celjenje.

Za podporo hrustanca introduciramo hondroprotektivi, ki vsebujejo glukozamin, hondroitin, MSM, omega‑3 EPA/DHA in zelenousta školjka Perna canaliculus. Ti pripravki dopolnjujejo zdravljenje z manjšanjem vnetja, vendar ne morejo nadomestiti zdravil, predpisanih s strani veterinarja.

Ob posebnih primerih so uporabne tudi intraartikularne terapije, kot sta hialuronska kislina in PRP. S terapijo se strinjamo po temeljitem pregledu in diagnostičnem slikanju školjka.

Ko uporabljamo analgetiki za pse, smo pozorni na znake neželenih učinkov. Če opazimo bruhanje, drisko ali letargijo pri psu, nemudoma kontaktiramo veterinarsko ambulanto. To nam omogoča ohraniti varnost in učinkovitost zdravstvenega načrta.

Za uspešno zdravljenje doma razvijemo rutino. Ta vključuje redno dajanje zdravil, uporabo obkladka, sprehod na povodcu, nato počivanje. Ta pristop zagotavlja manj bolečin in večjo gibljivost psa.

Zabeležimo vsako spremembo v dnevnik. Označimo šepanje, apetit, razpoloženje in odzive na NSAID pes ter gabapentin pes. Ta dnevnik omogoča veterinarju, da natančno prilagodi analgetiki za pse, fizioterapijo in hondroprotektivi potrebam psa.

Prehrana in dodatki za zdrave sklepe

Pri okrevanju sklepov je ključnega pomena celostni pristop. To vključuje uravnoteženo prehrano, primerno za sklepe psa, redno gibanje in premišljeno izbiro dodatkov. Izberemo visokokakovostne živalske beljakovine za ohranitev mišic, ki pomagajo razbremeniti sklepe. Pomembno je, da energijski vnos prilagajamo glede na psa aktivnost, da ohranimo idealno težo in s tem zmanjšamo obremenitev sklepov.

Maščobne kisline EPA in DHA predstavljajo zlato standardno rešitev. Omega-3 maščobe, ki jih najdemo v oljih lososa ali sardel, lahko pomagajo zmanjšati vnetja in izboljšati mobilnost pri psih z osteoartritisom. Te učinkovine so še posebej cenjene, ko so jasno označene, na primer v izdelkih Royal Canin Veterinary, Hill’s Prescription Diet ali Brit Care.

Uvajanje aktivnih spojin kot so glukozamin, hondroitin, MSM, kurkumin in kolagen tipa II zahteva čas in potrpežljivost. Ponavadi je potrebno od 4 do 8 tednov, da opazimo izboljšanje. Priporočljivo je, da zabeležimo začetni odmerek in datum, nato pa spremljamo pesovo hojo, vstajanje in sposobnost premikanja brez nelagodja.

Za pse z občutljivim želodcem ali kožo priporočamo hipoalergeno hrano, ki izključuje pogoste alergene kot sta piščanec in pšenica. Monoproteinske ali hidrolizirane formule, kot je Purina Pro Plan Veterinary Diets HA, so v tem primeru izjemno koristne. Te formule lahko zmanjšajo srbenje, napenjanje in prehodne diareje, kar posledično izboljša mobilnost psa.

Pri sestavljanju dietnega načrta za psa pazimo na ustrezen vnos kalcija in fosforja, še posebej pri mladičih večjih pasem. Uravnavanje obrokov glede na čas vadbe je ključno: lahek obrok je priporočljiv 2–3 ure pred večjo aktivnostjo. Psu moramo omogočiti dostop do vode ves čas, v manjših in pogostejših količinah.

Prehod na novo hrano izvajamo počasi v 7 do 10 dneh. Vsak dan nekoliko večji del stare hrane zamenjamo z novo in pozorno spremljamo psa reakcijo. V primeru slabše tolerance upočasnimo proces ali poiščemo nasvet veterinarja.

• Vključimo omega-3 za pse (EPA/DHA) iz preverjenih virov.
• Dosledno uvajamo glukozamin za pse, hondroitin, MSM in kolagen II.
• Za alergike izberemo hipoalergena hrana pes, po možnosti hidrolizirano.
• Dietni načrt pes prilagodimo teži, starosti in aktivnosti.
• Redno beležimo odziv in po potrebi prilagodimo količine.

CricksyDog: podpora sklepom s kakovostno prehrano in nego

Za podporo sklepov je ključen uravnotežen načrt prehranjevanja in nežna nega. CricksyDog nudi hipoalergeno pasjo hrano, ki izključuje piščanca in pšenico. Linija Juliet Chucky Ted ponuja širok izbor, vključno z jagnjetino, lososom, in drugimi viri proteina. To blagodejno vpliva na prebavo in zmanjša možnost vnetij.

Ely mokra hrana zagotavlja hidracijo in obogati prehrano, kar je idealno za izbirčne pse. MeatLover priboljški, ki so popolnoma mesni in brez dodatkov, omogočajo natančno nagrajevanje brez preobremenitve prebavila.

Z dodajanjem Twinky vitaminov, posebej oblikovanih za sklepe, lahko olajšamo obdobja osteoartritisa. Mr. Easy, veganski preliv, pa pripomore k lažjemu doseganju potrebnega dnevnega vnosa kalorij.

Ne smemo zanemariti nege kože in blazinic, za kar uporabljamo Chloé šampon in balzam. To zmanjša draženje pri aktivnostih doma in na trdih površinah. Denty palčke za oralno higieno so ključne za zdravje zob, kar prispeva k boljšemu počutju in prehranjevanju.

• Obroke časovno uskladimo z vajami za stabilnost in gibljivost.
• Količino prilagodimo odzivu psa in priporočilom veterinarja.
• Vpeljujemo novosti postopno ter spremljamo kožo, blato in energijo.

Upravljanje telesne teže in prilagoditev aktivnosti

Da zmanjšamo obremenitev sklepov, je hujšanje ključnega pomena. Uporabljamo digitalno tehtnico za merjenje obrokov, ciljamo na 1–2% tedenske izgube teže. Za izvajanje vaj poslušnosti namenimo del dnevnega obroka, s čimer omejimo kalorije iz priboljškov.

Aktivnosti razporedimo v več krajših sej. Izberemo ravnine za dnevne sprehode, ki jih vodimo s povodcem, da nadzorujemo tempo. Vadba naj vključuje mirne korake, počasne zavoje ter izogibanje skokom in stopnicam.

Domače rutine obogatimo s 3–5 tedenskimi vajami za jedro in stabilizacijo. Izvajamo počasne sede–vstane vaje, kontrolirani vstanek na zadnje noge in stojo na mehki podlagi. Vaje potekajo v kratkih serijah z daljšimi odmori med njimi.

• Aktivnosti razporedimo čez dan: jutro, popoldan, večer; vsaka seja traja od 10 do 20 minut.
• Izognemo se vročini z aktivnostjo v zgodnjih ali poznih urah. Pozimi pred vadbo ogrejemo mišice.
• Za trening uporabljamo nizkokalorične priboljške in namenski del obroka.

Napredek spremljamo z zabeleženimi koraki ali minutami hoje. Pri šepanju ali utrujenosti zmanjšamo aktivnosti in dodamo dan počitka. S tem ohranjamo sklepe varne in izboljšujemo kondicijo.

Za dodatno varnost uporabimo stabilne oprsnice in povodce. To preprečuje nenadne pospeške. Variiramo intenziteto; prednost dajemo več krajšim postankom nad dolgimi aktivnostmi. To vzdržuje motivacijo in podpira postopno hujšanje.

Dom kot terapevtsko okolje

Povrnitev zdravja psa lahko omehča domače okolje. Prvi korak je udobje: izbrana ortopedska ležišča zmanjšajo pritiske in izboljšajo lego. S tem zagotovimo, da se psi počutijo brez bolečin in lažje vstanejo iz ležišča.

Drsanje tleh predstavlja nevidno nevarnost. Protidrsne preproge ob skledah in po hodnikih zmanjšajo tveganje za padce. S pomočjo ramp ob kavču ali avtu zmanjšamo obremenitve na sklepe pri skokih.

• Dvignjene sklede pomagajo psom z nežnim vratom pri hranjenju.
• Oprsnica zagotavlja nadzor in razbremenjuje vrat v primerjavi z ovratnico.
• Redno striženje krempljev in nega blazinic povečujeta stabilnost.

Zgradimo “varno cono” za počitek, stran od gneče in igre. Kratka ločevanja zmanjšajo tveganje za pretirano igranje s psom. To zagotavlja konstantno zaščito sklepov in mir v domu.

1. Prej ogrejemo psa s počasno hojo in nežnimi vajami za 3–5 minut.
2. Sledi hlajenje s kratko hojo in raztezanjem po nasvetu strokovnjaka.

Z ustvarjalnostjo obremenimo pesje možgane brez fizičnega napora: skrivanje poslastic, uporaba počasnih feederjev in dišeče igrice. Na protizdrsni podlagi to krepi telesno stabilnost, med čakanjem na počitek na ortopedskem ležišču.

Zagotovimo topel in enakomeren prostor, saj hladna tla lahko vplivajo na togost sklepov. Rampe so še posebej koristne ob slabem vremenu. Tako vzdržujemo zdravje sklepov in omogočimo varno dostopnost doma.

Kdaj rehabilitacijo prilagodimo ali prekinemo

Ko opazimo, da se šepanje pesa poslabša, takoj prilagodimo rehabilitacijo. Prav tako reagiramo, če zaznamo novo ali večjo oteklino sklepa, toploto v tkivih ali izrazito bolečino. Če spremembe hoje ne izboljšajo po 24–48 urah po vadbi, se vadba prekine. Takrat je potreben veterinarski nadzor rehabilitacije.

Pooperativni pacienti morajo dosledno upoštevati navodila kirurga. Izogibati se moramo preobremenitvam, predvsem pri stopnicah, skokih in hitrih obratih. Ob morebitnih nenadnih spremembah, travmi ali sumu na poškodbe je treba opraviti ponovni pregled.

Zmanjšanje intenzivnosti, krajše seanse in več počitkov pripomorejo k učinkoviti prilagoditvi terapije za psa. Osredotočimo se na hlajenje, protibolečinsko podporo in pasivne tehnike. To zagotavlja stabilizacijo stanja, dokler pes ne začne znova sodelovati z veseljem.

• Terapijo prekinemo ob pojavu vročine, bruhanja ali nenavadne letargije.
• Pred vsako vadbeno seanso ocenimo bolečino in gibljivost psa.
• Zmanjšanje obremenitve je potrebno ob poslabšanju šepanja ali oteklino sklepa.

Odločitve o prilagoditvi ali prekinitvi rehablitacije sprejemamo skupaj z veterinarjem. To temelji na merjenju obsega sklepa, obremenitvenih testih in analizi videoposnetkov hoje. Tako zagotavljamo, da sta veterinarski nadzor in terapija vedno usklajena z napredkom in počutjem psa.

Zaključek

Cilj je jasen: rehabilitacija psa mora biti dosledna in postopna. S pomočjo veterinarja in fizioterapevta zagotovimo zmago na dolgi rok. Tako zavarujemo psu kakovost življenja in povrnemo njegovo lahkotnost gibanja.

Uspeh zagotavlja multimodalni pristop. Ključni elementi so urejena teža, prilagojena aktivnost in ciljno izbrane vaje. Z učinkovitim obvladovanjem bolečine ustvarimo harmoničen sistem. Pri prehrani izbiramo kakovostne, hipoalergene formule CricksyDog in Twinky, ki okrepijo skrb za sklepe.

Napredek merimo z jasnimi cilji. Prilagajamo program glede na odzive in vzdržujemo redne preglede. Doma uporabljamo nedrseče podlage in rampe. Kratke, redne vadbe pomagajo vzpostaviti stabilno življenje tudi pri kroničnih boleznih.

Zavezanost rutini omogoča psu večjo svobodo gibanja. Dolgoročna rehabilitacija se osredotoča na postopno izboljšanje. Preventivna nega in skrb za sklepe postaneta del naše vsakdanjosti.