Moj pes poskusi in pusti – zgodba lastnika, ki je na koncu našel rešitev

Pri sprehodih nas je bolelo, ko smo videli drobtine na tleh in našega psa z napetimi očmi. Stavek “moj pes poskusi in pusti” ni bil samo rek, bil je izziv vsak dan. Ko je naš pes videl palčko ali košček kruha, je takoj poskusil. Doma je bilo težje, ko smo mu rekli, naj nekaj pusti.

Namesto da bi se prepirali, smo izbrali drugo pot: pasje šolanje z jasnimi koraki. To lahko storijo vsi lastniki psov v Sloveniji. S časom smo zgradili mir in zanesljivost. Ni bilo lahko, a vsak majhen uspeh je bil pomemben.

V tem članku delimo svoje izkušnje in kako napredovati. Razložili bomo, zakaj se pes obnaša tako, in pokazali, kako napredujemo. Poudarili bomo tudi, kako pomembna je kakovostna prehrana. Formule CricksyDog brez piščančjega mesa in pšenice so nam zelo pomagale.

Če ste zaskrbljeni, niste sami. Skupaj lahko vsak “ne” spremenimo v miren “ja, razumem”. Začnimo.

Ključne ugotovitve

• Jasen cilj: ukaz pusti kot varnostni in vsakodnevni pripomoček.
• Temelj uspeha je pozitivna motivacija in dosledno pasje šolanje.
• Nadzor nad viri zmanjša skušnjave in zgradi samonadzor.
• Kakovostna prehrana, kot so hipoalergene formule CricksyDog, vpliva na vedenje.
• Učenje psa poteka po korakih: kratke vaje, realne motnje, merljiv napredek.
• Slovenski lastniki psov potrebujejo jasen protokol in preizkušena orodja.
• Ko obstanemo, poiščemo strokovnjaka in nadaljujemo z zaupanjem.

Uvod v našo zgodbo: ko pes poskusi in pusti postane vsakodnevni izziv

Naš dan je pogosto dišal po pločniku. Pes je z nosom raziskoval trave, pločnike in koše. Včasih je bilo prepozno, ko je pes že pobral hrano s tal. Za nas je bil to izziv, a hkrati tudi lekcija.

Zavedli smo se nevarnosti. Hrana s tal je lahko strupena za psa ali pa vsebuje nevarne predmete. Prav tako smo se srečali z zaščito virov, ki lahko povzroči konflikte. Bil je čas za učenje ukaza “pusti” zaradi varnosti psa in našega miru.

Impulzivnost je poganjala težavo. Ko je psa kaj zanimivega zamikalo, se je počutil nagrajenega. Naš pes je to vedenje samo še bolj utrjeval.

Kazen ni rešila problema. Prinesla je samo več napetosti in manj zaupanja. Pes je začel hrano skrivati. Ugotovili smo, da potrebujemo novo strategijo.

Začeli smo postopoma. Postavili smo jasna pravila, veliko nagrajevali in ohranjali mir. Vaje smo širili od dnevne sobe do dvorišča, nato ulice in parka.

Naredili smo vsak sprehod za priložnost učenja. Izboljšali smo stik z našim psom in nadzorovali razdaljo do smeti. S tem smo povečali varnost psa in zmanjšali nevarnost zastrupitve.

Razumevanje vedenja: zakaj pes poskusi in pusti pri hrani in predmetih

Iskanje hrane je za pse nekaj povsem naravnega. Pes je že od nekdaj nagnjen k iskanju hrane. To razloži, zakaj so zanj privlačni drobtine pod mizo ali vonj piknika. Ko nekaj najde, to vedenje postane še močnejše.

Pomembno je, da psa naučimo, kako naj raje izbere varno in boljšo opcijo.

Genetika, dolgčas in stres lahko povečajo možnost, da se pes prenagli. Če ni redne rutine, pes težje obvladuje svoje impulze in hitro zagrabi, kar najde. Pri nekaterih pasmah je zaščita tistega, kar najdejo, še močnejša.

Ta lastnost spodbuja, da hitreje zgrabijo hrano ali predmete.

Ukaz “pusti” pomeni, da se nečesa ne sme dotakniti. “Spusti” pomeni, da mora nekaj izpustiti iz ust. Oba ukaza sta pomembna in ju uporabljamo v različnih situacijah.

To psu pomaga, da se v vsakdanjem življenju lažje odloči.

Za boljši čustveni odziv psa uporabimo klasično pogojevanje. Ukaz “pusti” napove nekaj dobrega, zato postane privlačen. Pri vedenju uporabimo operantno pogojevanje: pravilno dejanje nagradimo.

Tako psu pokažemo, da je pravilna izbira varna in nagrajena.

Težave najpogosteje povzročajo smetnjaki, otroška igrišča, klopi v parkih in pikniki. Začnemo na mirnem mestu z malo motenj. Postopoma dodajamo izzive.

Z vsakim korakom pazimo na nadzor psa in pravilno usmerjamo njegovo motivacijo. Tako zagotovimo, da se pravilno vedenje ponavlja.

Ko vadimo z resursi, ne pozabimo na zaščito teh resursov. Za umiritev in večje zaupanje predmete menjamo za nekaj boljšega. Psu ponudimo igre vohanja in nagrajujemo pravilne izbire.

Ključno pravilo je uporaba majhnih korakov, jasnih ciljev in doslednega odziva. Tako zmanjšamo zmedo in stres. Pes vedno ve, kako lahko uspe.

• V miru utrdimo “pusti”, nato dodamo vonj hrane.
• Vključimo “spusti” z varnimi menjavami, da zmanjšamo napetost.
• Stopnjujemo okolje: dvorišče, miren park, bližina smetnjaka.
• Redno spremljamo pasja motivacija in prilagodimo nagrade.
• Vadimo kratek nadzor impulzov pred vsako izbiro.

Naš pristop k pozitivnemu šolanju brez kaznovanja

Osnova našega dela je vzpodbujanje dobrih vedenj. Dobre poteze nagrajujemo in se izogibamo slabih navad. Del tega je, da psu postavimo jasna pravila in mu damo možnosti za pravilne izbire.

Uporabljamo klik trenažer ali besedo “ja” za pravi čas nagrade. Pes tako takoj ve, da je nekaj naredil prav. Pri tem mu dajemo posebne priboljške, treningi pa so kratki in pogosti.

Kričanje ali fizično kaznovanje psa samo prestraši. Pri občutljivih psih to lahko povzroči še več težav. Namesto tega ustvarjamo mirno okolje in psu ponujamo jasne namige, da zmanjšamo stres.

Pomembno je, da nadziramo okolje psa. Med drugim uporabimo povodec in izbiramo tihe poti. Tako psu pomagamo, da se uči pravih stvari.

Čustveni vidik treninga vključuje proti-pogojitev: hrana napove nagrado. Poleg tega počasi zmanjšujemo psu stres pred stvarmi, ki so mu prej dela težave.

Za uspeh je ključna doslednost. Vedno uporabimo enak signal in enako hitrost nagrajevanja. Na ta način pes razume, da je sodelovanje z nami varno in koristno.

• Najprej zaščitimo uspeh: preprečimo dostop do smeti in ostankov.
• Potem označimo pravo izbiro: klik trenažer ali marker beseda ujame trenutek.
• Nato nagradimo bogato: pozitivna ojačitev s priboljški visoke vrednosti.
• Ob dražljajih uporabimo proti-pogojitev in počasno desenzitizacija.
• Vztrajamo v kratkih, veselih seansah in merimo majhne zmage.

moj pes poskusi in pusti: natančen protokol učenja ukaza

Da bi naučili psa ukaza “pusti,” smo razvili poseben način učenja. Ta metoda pomaga psu, da se samokontrolira korak po koraku. Uporabljamo kratke seanse učenja, govorimo mirno in smo dosledni. Cilj je, da pes zna obvladovati svoje impulze, kadar je to potrebno.

1. Faza 1 – kontrolirano okolje: Držimo košček hrane v odprtih dlaneh. Če ga pes hoče vzeti, dlan zapremo. Psa nagradimo iz druge roke, ko se umakne. Besedo “pusti” izrečemo, ko pes začne umikati. Vadimo krajše čase, večkrat na dan. Ta faza je uvod v učenje.

2. Faza 2 – na tleh: Hrano damo pod stopalo. Ko pes umakne pogled, ga nagradimo iz torbice. Postopoma manj hrano pokrivamo z nogo. Tako psa učimo, da ima nadzor nad svojimi impulzi, ko je hrana na tleh.

3. Faza 3 – realni predmeti: Začnemo z manj zanimivimi stvarmi, nato preidemo na bolj mikavne, kot je kos kruha. Postopoma dodajamo motnje in povečujemo razdaljo. Pes se nauči, da sodelovanje prinaša nagrade.

4. Faza 4 – generalizacija: Vključimo vadbo na različnih mestih in podlagah. Učimo psa hoditi mimo dražljajev brez reakcije. S tem taktiko uporabljamo povsod, ne samo doma.

5. Faza 5 – spusti: Ko pes razume “pusti,” ga začnemo učiti “spusti.” Pri tem uporabimo boljše priboljške za nagrade. Pes se nauči, da sodelovanje prinaša dobre stvari, zato ga ne lovimo.

• Kriteriji uspeha: Ko psu uspe pravilno odreagirati 8 od 10-krat, napredujemo. Učenje naj bo kratko in zabavno.

• Varnost: V težjih situacijah lahko uporabimo nagobčnik. Tako preprečimo nesreče. Vadba ostaja varna tudi v zapletenih pogojih.

Z upoštevanjem teh korakov bo učenje ukaza “pusti” napredovalo brez težav. Pomembno je, da smo potrpežljivi, nagradimo psa in upoštevamo njegov ritem.

Najpogostejše napake pri učenju in kako smo jih odpravili

Učenje ukaza “pusti” je razkrilo težave v našem pristopu. Napredovali smo prehitro in včasih predolgo vadili. To je zmanjšalo motivacijo psa in privedlo do slabih rezultatov.

Nizkovredni priboljški niso delovali v zahtevnih okoliščinah. Nismo bili dosledni pri uporabi markerja. Ponavljali smo ukaze, nevede kaznovali vohanje. To je pomenilo nepredvidljive rezultate.

• Definirali smo jasne, majhne korake usposabljanja.
• Začeli smo v mirnejšem domačem okolju, nato postopoma napredovali do bolj motenj polnih lokacij.
• Uvedli smo nagrade, ki so izhajale iz vsakdanjega življenja psa.
• Uporabljali smo bolj privlačne priboljške in igro, da povečamo motivacijo.
• Uporaba jasnega markerja “ja!” je pomagala ustvariti doslednost.
• Izogibali smo se vlečenju za povodec in raje nudili alternative za uspeh.

Za boljšo motivacijo smo treninge skrajšali. Vključili smo odmore in poskrbeli za dovolj počitka. To je odpravilo napake zaradi utrujenosti.

1. Ukaza nismo več ponavljali; en signal, potem pa novo priložnost.
2. Pri uvajanju motenj smo napredovali postopoma.
3. Vohanje smo upoštevali kot naravno potrebo in ga vključili v nagrajevanje.

Z upoštevanjem načrtovanih korakov smo izboljšali doslednost. Tako so se zmanjšali pomanjkanje motivacije in napake pri učenju.

Rutina in struktura dneva za uspešno učenje

Za napredek smo ustvarili rutino. Dan začnemo z mirnim prebujanjem in krajšim sprehodom. Sledi 5–10 minutna vaja “pusti” s pozitivno spodbudo.


Po jutranjem sprehodu psa nahranimo, nato pa ga pustimo počivati. Za dobro počutje potrebuje 14-18 ur spanja na dan.

Opoldne se osredotočimo na mentalno stimulacijo. Vključimo vohalne igre in iskanje priboljškov. Ta aktivnost pomaga zmanjšati stres in izboljša njihovo koncentracijo.


Popoldan je čas za obogatitev okolja. Uvajamo interaktivne igrače in zanimive “foraging” naloge, ki psom omogočajo varno raziskovanje.

Večerno rutino zaokrožimo s kratkimi treniranjem veščin. Sledi sproščujoč sprehod, kjer vadimo miren korak in samonadzor. Večer zaključimo z rituali sprostitve, kot je žvečenje igrač.

Za ohranjanje zdravega ravnovesja vključimo tudi bolj sproščene dneve. Teh dni je manj aktivnosti, več počitka in blage socializacije. Preprečujejo preobremenjenost in ohranjajo dnevni urnik izvedljiv za vse.

• Jutro: sprehod + 5–10 min “pusti”, hranjenje, počitek.
• Opoldne: mentalna stimulacija z vohalnimi igrami in iskanjem.
• Popoldne: obogatitev okolja z interaktivnimi igračami in podlogami.
• Večer: kratke trenažne seanse in sproščen sprehod.
• Teden: načrtovani lahki dnevi za regeneracijo in stabilen napredek.

Prilagodimo aktivnosti zmožnostim in starosti psa. Kratki intervali, pogoste pavze in ritmičnost omogočajo učinkovitost. Tako rutina postane del našega življenja in opazimo stalni napredek.

Vloga kakovostne prehrane: zakaj hrana vpliva na vedenje

Opazili smo, da se je po prilagoditvi hrane naš pes začel bolje osredotočati in je bil mirnejši. Prebava in vedenje sta se izboljšala: manj je bilo napihnjenosti in praskanja, pes pa je bil manj nagnjen k iskanju stvari na tleh. Zamenjava običajne hrane z hipoalergeno hrano za pse z manj sestavinami je pomagala, saj so občutljivi psi bolj mirni, ko njihova hrana ne vsebuje sprožilcev alergij.

Pomembne so kakovostne beljakovine, prave maščobe in dovolj vlaknin. Tako zajamčimo, da pes čez dan prejme stabilno količino energije. Izogibamo se padcem energije, ki bi ga silili k iskanju hrane na sprehodih. Porcije razdelimo na manjše dele, da pes ostane miren in pripravljen na učenje.

Določene sestavine, kot so piščanec ali pšenica, lahko povzročijo srbenje, bolečino in nemir. Če pes ne prenaša določene hrane, je lahko razdražljiv. Zato pazljivo beremo, kaj vsebuje hrana in spremljamo, kako se pes ob njej počuti.

Prilagodimo tudi priboljške, ki jih dajemo med treningom. Če pes je hipoalergeno hrano za pse, naj imajo priboljški enake vire beljakovin. Tako ohranjamo zdravje prebavil in pes lahko ostane osredotočen na učenje.

V vročih dneh je pomembno, da pes pije dovolj vode in dobi potrebne elektrolite. To mu pomaga, da ostane bistrega uma tudi pri zahtevnejših nalogah in sprehodih.

• Omejene sestavine za občutljiv pes zmanjšajo tveganje za intoleranca na hrano.
• Uravnotežena energijska gostota podpira fokus in miren tempo dela.
• Usklajeni priboljški varujejo prebava in vedenje med treningom.
• Hipoalergena hrana za pse pomaga, ko opazimo praskanje, drisko ali napenjanje.

Ko skrbimo za pravilno sestavo prehrane, se učenje izboljša. Manj je težav, več je sodelovanja in boljša je komunikacija. Vse to prinaša dobre rezultate pri treningu samokontrole.

CricksyDog v naši praksi: hrana in priboljški, ki so nam pomagali

Začeli smo uporabljati CricksyDog in opazili izboljšave. Uporabljali smo hrano, ki je bila dobra za prebavo in je dajala konstantno energijo. Izbrali smo takšno, ki ni vsebovala piščanca ali pšenice, da zmanjšamo srbečico in da se apetit ne menja preveč. Porcije smo tehtali in jih prilagajali aktivnostim, da smo ohranili primeren vnos kalorij.

Preizkusili smo različne vrste suhe hrane: Chucky za mladičke, Juliet za male pse, in Ted za večje. Izbrali smo tiste, ki vsebujejo jagnjetino, lososa ali zajca, ker so boljše za želodec. Če so bili psi manj motivirani, smo brikete zamenjali z nagrado, ne pa z dodatnim obrokom.

V težkih trenutkih smo uporabljali Ely mokro hrano. Dodali smo jo kot dodatek ali kot posebno nagrado. Najbolje so delovali okusi jagnjetine in govedine. Ti so psa bolj pritegnili in mu pomagali, da je ostal zbran.

Za nagrajevanje med treningi smo uporabljali priboljške MeatLover. So 100 % mesni in se hitro zdrobijo, zato smo lahko hitro nadaljevali z učenjem. Losos in jelen sta bila še posebej uspešna pri premagovanju zunanjih motenj.

Za psiho in telo smo dodali Twinky vitamine. Skrbno izbrane multivitamine smo kombinirali s podporo za sklepe. Tako smo poskrbeli za dobro gibljivost in regeneracijo, kar je pomagalo psu ohraniti koncentracijo.

Da je bil pes med treningom potrpežljiv, smo redno uporabljali Chloé šampon in balzam. Manj draženja kože je pomenilo manj praskanja in več miru.

Mr. Easy preliv smo uporabljali, da so psi bolje sprejemali brikete. Ker je rastlinski, ni motil našega načrta z hipoalergenimi sestavinami. Nekaj kapljic je običajno zadostovalo.

Po treningu smo dali Denty paličice za žvečenje. To je pomagalo pri zobni higieni in zmanjšalo nemir. Z žvečenjem smo končali dan, da se je pes umiril pred spanjem.

• “Trening” priboljški: majhni, mehki, visoke vrednosti; hitra izplačila.
• “Žvečenje”: daljša aktivnost za sprostitev po vajah.
• Redno spremljanje: blato, kožuh, energija, fokus; po potrebi prilagodimo vire beljakovin.

Postopoma smo spoznavali, kaj deluje. Z vsako spremembo smo videli, ali psu pomaga. Ko smo našli pravo kombinacijo, smo vztrajali pri njej in uravnotežili obroke in nagrade.

Orodja in pripomočki: povodec, torbica za priboljške, podloge in igrače

Delo na ukazu »pusti« zahteva dosledno in varno opremo. Uporabimo dolg povodec (3–5 m), ki psu omogoča svobodo in nam nadzor. Oprsnica, ki se dobro prilega, pomaga psu, da se izogne skušnjavam brez pritiska na vrat.

Za sprehode v onesnaženih območjih izberemo košarasti nagobčnik. Uvedba nagobčnika poteka postopoma, s pomočjo nagrajevanja. Prepričamo se, da nagobčnik ustreza in je zračen, za udobje našega psa.

Za nagrajevanje imamo torbico za priboljške z magnetnim zapiralcem. To nam omogoča, da psa nagradimo v pravem trenutku. Uporabimo lahko tudi klik trenažer ali posebno besedo za natančno komunikacijo.

Da psa mentalno zaposlimo, uporabljamo snuffle mat in polnjene podloge. Usmerjeno vohanje pomaga, da je pes bolj zbran. Igre z vlečno igračo pa trenirajo ukaz »spusti«.

Za brezhibno opremo redno čistimo in pregledujemo trakove ter zaponke. Prilagajamo jo tudi glede na letni čas. Pomembne so tudi rutine pred odhodom: ustavimo, odmaknemo, kliknemo in nagradimo. Pes se tako nauči rutine.

Ko je oprema ustrezno pripravljena in signali so jasni, pes postane bolj samozavesten. Manj je vlečenja na povodcu, več je svobode izbire in s tem mirnejši sprehodi. Učenje poteka v pozitivnem duhu, kar je dobro za vse.

Trening v resničnem svetu: učenje na ulici, v parku in doma

Začnemo lahko doma, kjer je manj motenj. Nato nadaljujemo na dvorišču, nato na mirni ulici in v parku zgodaj zjutraj. Ko pes osvoji te stopnje, lahko gremo na bolj prometna mesta. Tako se pes postopoma navadi na različne situacije. Pri tem vedno poskrbimo za varno okolico in dovolj prostora za pesa.

Dobro je ohranjati pravilno razdaljo do sprožilcev, da pes ostane miren. Če opazimo, da je pes nemiren, se ustavimo. Nagradimo ga, če ohrani stik z nami, in naredimo korake nazaj.

Vedenje izboljšujemo z metodom “premik proti-nazaj”. Pesu se približamo do predmeta le toliko, da je še vedno uspešen. Potem ga nagradimo in se malo umaknemo. Postopek ponavljamo, dokler je pes sproščen.

• doma: papirček na tleh, priboljšek v zaprti škatli
• dvorišče: košček kruha v mrežici, igrača na travi
• mirna ulica: raztresene drobtine pri robniku
• park: odeja za piknik, torba ob klopi

Ukaz “pusti” učimo s principom “najprej pokaži, potem reci”. Sprva oblikujemo vedenje s počasnimi koraki. Ukažemo šele, ko so odzivi psa zanesljivi. Tako pes razume, kaj želimo od njega v različnih situacijah.

Praktično preizkušamo v realnih situacijah. Na primer, pri pikniku na travi, ob smetnjaku ali otroškem igrišču. Spreminjamo zahtevnost postopoma in pazimo na pozitiven tempo treninga.

1. Izberemo varne poti z dobrim pregledom okolice.
2. Nastavimo razdaljo, kjer je fokus stabilen.
3. Uporabimo “premik proti-nazaj” in nagrajujemo mir.
4. Dodamo nove predmete in nadzorovane motnje.
5. Ocenjujemo odziv in prilagajamo v realnem času.

Ko spremenimo lokacijo, kot sta park ali trg, preverjamo odzivnost psa. Če opazimo težave, povečamo razdaljo. Uspeh merimo z odzivi psa, ne hitrostjo treninga. Vedno smo potrpežljivi in prijazni.

Pomembno je, da je sprehod za psa miren in varen. S kontroliranimi motnjami in jasno strukturo vedenja dosežemo, da se pes obnaša pravilno. Cilj je, da pes sledi nam, ne motnjam okoli sebe.

Kako merimo napredek: dnevniki, kriteriji in ocenjevanje uspešnosti

Sledimo napredku sistematično. Za vsak trening vodimo dnevnik in ga spremenimo v konkretna dejstva. Zabeležimo kratke opombe takoj po vadbi. Tako ostanemo nepristranski.

V dnevnik zapišemo osnovne podatke: datum in kraj vadbe, vrsto aktivnosti, koliko krat je pes uspešno reagiral od 10 poskusov, kaj smo uporabili za nagrado, koliko časa je vaja trajala in posebnosti, kot sta stres ali osredotočenost. Dodamo še, katera pozitivna spodbuda najbolje deluje na psa.

Da bolje razumemo uspeh, uporabljamo KPI za šolanje psov. Gledamo, kako hitro pes odreagira na ukaz “pusti”, kako pogosto ignorira moteče dražljaje, koliko časa vzdrži očesni stik in kako zanesljivo deluje v novem okolju. Te informacije nam povedo, kje smo.

Napredovanje primerjamo s kriteriji. Vsaki vaj dodelimo stopnjo težavnosti od 1 do 10. Če dosežemo več kot 80 % uspešnosti na tej stopnji, povečamo težavnost ali spremenimo okolje.

Video posnetki so ključni za analizo. Snemamo dele vadbe, da ocenimo svoje ukrepanje, telesno držo in kako umirjeni smo. Tako vidimo, ali psu nagrado damo dovolj hitro in ali je naša komunikacija jasna.

Enkrat tedensko pregledamo napredek in naredimo prilagoditve. Glede na podatke spremenimo kriterije, vrsto nagrad in drugo. Cilj je napredovanje počasi in stabilno.

Za natančnost je ključno, da so zapisi dosledni. Vsak zapis naj bo kratek, jasen in primerljiv z drugimi. Le tako nam bodo podatki pomagali pri odločitvah.

• Merimo latenco “pusti” in odstotek uspehov/10.
• Označimo kriterijska lestvica in trenutno stopnja motenj.
• Pregledamo R+ metrika ter zanesljivost po lokacijah.
• Dodamo video za analizo timinga in telesne govorice.

Reševanje posebnih primerov: smetnjaki, otroška igrišča, divje živali

Začnemo tako, da izboljšamo upravljanje okolja pri smetnjakih. Upoštevamo pravila o razdalji, uporabimo nagobčnik in hitro prečkamo območje z nagradami. Če je območje zelo umazano, ne ustavljamo se in vzdržujemo hitrost hoje. Med tem pes dobiva nagrado v obliki tihega toka priboljškov.

Uvedemo tudi tehniko proti-pogojevanja. Pes se nauči, da vonj smeti pomeni priložnost za interakcijo z nami in nagrado. Pes se navadi pogledati proti nam, preden doseže rob pločnika ali odprto smetnjak.

Pri otroških igriščih upoštevamo varnostne postopke. Treniramo na robu igrišča, kadar je tam manj hrupa. Na začetku nagradimo, ko pes na kratko ohrani pozornost na nas, in postopoma podaljšujemo čas. Če postane glasneje, povečamo razdaljo in malo odstopimo, da ohranimo učni proces stabilen.

Učimo pse tudi ukaze “ustavi” in “obrat” kot varnostne signale. Najprej jih vadimo doma, potem v tišjem okolju, in nazadnje ob igrišču. Pes se tako nauči, kako odreagirati na ukaz brez motenj.

Ob srečanju z divjimi živalmi striktno držimo psa na povodcu, kakor zahtevajo zakon in varstvo narave. Odpoklic vadimo posebej v mirnem okolju, nato dodamo ukaz “pusti”. Če veter prinese močan vonj, povečamo vrednost nagrade namesto tveganja.

Pripravimo se s pomočjo vab, kot so krznena igrača ali perje. Vadimo varnost, proti-pogojevanje in jasen odpoklic. Tako smo pripravljeni, ko na poti srečamo divje živali.

Osnova je jasna: dobro upravljanje okolja in postopno učenje. S tem lahko psa brez skrbi vodimo mimo smetnjakov, igradišč in po poteh z divjadjo.

Čustvena stran zgodbe: naš odnos, zaupanje in potrpežljivost

Začeli smo napredovati, ko smo upoštevali potrebe našega psa. Uvedli smo več počitka, vzpostavili jasne rutine in jim dali možnost izbire. Med sprehodi smo jim omogočili, da vohajo, ko smo jim to dovolili, kar je okrepilo našo vez in zmanjšalo stres.

Osredotočili smo se na majhne uspehe namesto na popolnost. Naučili smo jih, da je ukaz “pusti” lahko zabavna igra, namesto tekmovanja v moči. To je okrepilo zaupanje med nami in psom, kar nam je omogočilo potrpežljivejši trening.

Vzpostavili smo dnevne rituale, ki so nas ohranjali osredotočene. Po igri smo jim dali žvečiti Denty, pred sprehodom kratko masažo ramen, in hodili smo počasi po soseski. Ti koraki so zaščitili duševno zdravje psa in našo mirnost.

Opazovali smo znake, kot so oblizovanje, obračanje glave in kratko zaustavljanje. Ko smo opazili te znake, smo znižali zahteve ali naredili premor. Prilagodili smo tempo, da sta zaupanje in vez ostala močna.

Za ohranjanje veselja smo vključili kratke naloge z nagradami in čase za raziskovanje. Ti pristopi so zmanjšali napetost in stalno znižali raven stresa pri psu.

Ko smo izbrali jasne signale in psu dali nadzor v varnih mejah, je ukaz “pusti” postal skupna odločitev. Tako smo vsak dan skrbeli za dobro počutje psa in naš mir.

Kdaj po pomoč strokovnjaka: izbiranje pasjega trenerja v Sloveniji

Kadar naletimo na težave kot so ugrizi, varovanje virov in zaužitje tujkov, je čas za strokovno pomoč. Trener in vedenjski svetovalec lahko varno usmerita naše korake. To je še posebej pomembno, če so v domu otroci ali če imamo stike z drugimi psi.

Pri izbiri trenerja gledamo na uporabo pozitivnih pristopov brez prisile. Pomembno je, da nam strokovnjak jasno razloži načrt in postavi dosegljive cilje. Prednost ima tudi izkušnja s stresnimi situacijami na različnih lokacijah, od mest do planin.

Certifikati kot so Fear Free Certified, FDM in članstvo v ustreznih organizacijah zagotavljajo kvaliteto. Trener mora znati delovati s veterinarjem pri morebitnih zdravstvenih težavah psa.

Pri delu zahtevamo načrt, oceno tveganja in varnostne ukrepe. Koristijo nam lahko video analize za pomoč na daljavo. Tako lažje sledimo napredku tudi, ko sami vadimo s psom.

Individualni treningi se izkažejo za najbolj učinkovite. Omogočajo prilagajanje potrebam našega psa. V skupinskih urah je pomembno majhno število udeležencev in jasna pravila.

Pred prvim srečanjem pripravimo opis psa, posnetke njegovega vedenja in seznam težav. Vedenjski svetovalec bo zahteval te informacije. Predlagal bo konkretne vaje in načrt.

• Vprašamo po referencah in primerih iz slovenskih okolij.
• Preverimo, ali trener dela na terenu in individualno.
• Zaprosimo za načrt napredka in varnostne korake.
• Potrdimo uporabo pozitivnih metod in sledenje standardom Fear Free.
• Ocenimo strokovnost preko certifikatov IACP, FDM in IAABC.

S tem najdemo trenerja, ki spoštuje dobrobit psa. Naš cilj je doseči mirno vedenje, zmanjšati tveganja in graditi zaupanje, korak po korak.

Zaključek

Ko smo razumeli, zakaj pes nekaj vzame in potem pusti, smo dosegli velik napredek. Z učenjem ukazov “pusti” in “spusti” smo napredovali. Uporabili smo pohvalo, kratke vaje in jasna pravila.

Postopoma smo povečevali izzive. Začeli smo v dnevni sobi, nato šli na ulico in v park. Tako smo izboljšali pesovo samokontrolo, varnost in pohodke.

Uporabljali smo dnevnike za merjenje napredka. Zapisovali smo uspešne ponovitve in kratke težave. Redno kratko vadbo smo izvajali vsak dan.

Za uspeh smo vzpostavili rutino in pravo opremo. Tudi preproste igre so pomagale. To je navado naredilo lažjo in bolj trdno.

Prehrana je izboljšala fokus in zdravje psa. Izbrali smo specialno prehrano CricksyDog. Ta hrana je psu dala energijo brez vznemirjenosti.

Pomembno je slediti načrtu in ohranjati miren glas. Izberemo kratke in kvalitetne treninge. Tako ostane trening uspešen in navade dobre.