Zakaj je prehitro hranjenje nevarno?

Presenetljivo je, kako hitro se lahko mir spremeni v skrb. Ko pes plane k posodi, v sekundah ničesar več ni. Stojimo, opazujemo in poslušamo: glasno požiranje, hlastanje, morda kašelj.

Prehitro hranjenje ni zgolj slaba navada. Predstavlja resno nevarnost za zdravje psa. To še posebej velja, ko pes pogoltne velike kose in zajame zrak. Takrat je varno hranjenje psa postopek, ki zahteva skrb in preventivo.

V tem članku raziskujemo, kaj lahko sledi: od zadušitve do GDV. Pogovorili se bomo o bruhanju, regurgitaciji in težavah, ki sledijo obroku. Omenili bomo tudi vpliv na težo in vedenjske spremembe, kot je stres.

V Sloveniji se pogosto srečujemo s tem pri psih iz zavetišč ali v večpsjih gospodinjstvih. Kašljanje, “polivanje” ali napihnjenost po obroku so opozorilni znaki, ki zahtevajo spremembo.

Naš cilj je jasen: prepoznati opozorilne znake, umiriti hitrost hranjenja in vzpostaviti rutino za psa. Predstavili bomo praktične rešitve za počasnejše hranjenje in varnost.

Ključne ugotovitve

• Prehitro hranjenje pri psu lahko hitro preide iz navade v zdravstveno tveganje.
• Nevarnosti hitrega hranjenja vključujejo zadušitev, aspiracijo ter težave z želodcem.
• Požiranje hrane na hitro pogosto spremljajo zrak, kašelj in regurgitacija.
• Posebej pozorni bodimo pri psih iz zavetišča in v večpsjih gospodinjstvih.
• Varno hranjenje psa temelji na rutini, miru in preprostih prilagoditvah doma.
• Hitro ukrepanje pomaga zaščititi zdravje psa in zmanjša stres ob obroku.

Kaj pomeni prehitro hranjenje in zakaj je pri psih tako pogosto

Prehitro hranjenje opisuje obroke, ki jih pes zaužije skoraj brez žvečenja. Pes v takšnih primerih hapižne hrano, pri čemer so grižljaji veliki in zrak se pogoltne v velikih količinah. To je opazno, ko je posoda prazna že v nekaj sekundah.

Pri nekaterih psih je obnašanje med hranjenjem izrazito. Medtem ko jedo, njihova posoda drsi po tleh, prestavljajo se in oddajajo glasne zvoke. Zlasti briketi so hitro požrti, saj so suhi in jih je lahko celo pogoltniti. Tovrstno hranjenje izgleda kot “normalno”, vendar ne omogoča, da se psikovo telo umiri.

Razlog za prevalenco tega pojava je pogosto nagon, ki je nekdaj omogočal preživetje. Lakomnost se pri psih lahko razvije zaradi težkih preteklih izkušenj, kot so pomanjkanje hrane, biti del velikega legla ali živeti v zavetišču, kjer je hitra reakcija pri hranjenju ključna.

• nagon po tekmi za vir hrane in hitrem zaužitju
• izkušnje, kjer je bil obrok redek ali negotov
• življenje z več psi, kjer se pojavi tekmovalno hranjenje
• visoka motivacija za hrano, vznemirjenost ali stres pred obrokom

V domu z več psi se tekmovalnost hitro razvije. Ko eden začne hitreje jesti, drugi sledijo in tempo jedi se poveča. V takih trenutkih ni pomemben samo apetit, ampak tudi nuja, da se poje “pred drugimi”. Čeprav se zdi, da je pes po obroku v redu, se lahko tveganja kopičijo in povzročijo nepričakovane težave.

prehitro hranjenje pri psu: ključna tveganja za zdravje

Psi, ki pojedo svoj obrok prehitro, pogoltnejo veliko več kot samo hrano. Aerofagija zaradi tega lahko privede do povečanega trebušnega pritiska. To negativno vpliva na počutje živali. Pomembno je razumeti, da prehitro hranjenje pomeni več kot samo nered pri obroku.

• Mehanska tveganja: Možnost zadušitve in aspiracije hrane v dihala.

• Prebavila: Napihnjenost, zasuk želodca (GDV), regurgitacija, plini in nelagodje po jedi.

• Presnova: Hitrejši vnos kalorij, manjši občutek sitosti, večje tveganje za debelost.

• Vedenje: Stres, hitro požiranje, varovanje hrane in tekmovalnost pri skledi.

Nekateri psi so bolj izpostavljeni tem tveganjem. Večje pasme in tisti z globokim prsnim košem so posebej občutljivi na zasuk želodca. Mladiči imajo pogosto slabše usklajene požiralne reflekse. Pri starejših psih lahko težave z zobmi ali požiralnikom povečajo možnost regurgitacije.

Z razumevanjem teh tveganj lahko preprečimo redke nesreče, kot sta zadušitev in aspiracija hrane. Prehitro hranjenje povzroča verižno reakcijo: bolj napet trebuh zaradi več zaužitega zraka.

Nevarnost zadušitve in aspiracije hrane

Hitro požiranje hrane lahko hitro preide iz manjše nerodnosti v resno nevarnost za zdravje. Razlikujemo med zadušitvijo, ko kos hrane obtiči in ovira dihanje, in aspiracijo, ki je tišji, a nič manj resen pojav.

Če pes zaduši, hrana obtiči v žrelu ali sapniku. Aspiracija pa se zgodi, ko drobci hrane ali tekočina zaidejo v pljuča, kar lahko vodi v vnetje ali celo aspiracijsko pljučnico.

Znakov ne smemo prezreti. Če opazimo nenadne težave med jedjo ali takoj po njej, je to opozorilni znak.

• nenadno davljenje, piskanje ali težave z dihanjem
• močno slinjenje, panično vedenje in nenavadno držo vratu
• modrikasto obarvane sluznice ali jezik
• kašljanje po jedi, ki se ponavlja ali stopnjuje
• utrujenost po jedi, zmanjšan apetit ali volja do gibanja

Kašljanje po jedi je lahko na začetku blago, kasneje pa se poslabša. Vročina, težave z dihanjem in zaspanost so znaki za alarem.

Psi, ki hitro požirajo hrano brez žvečenja, so bolj ogroženi. Prav tako psi v stresu ali tisti z zdravstvenimi težavami.

Ko pride do zadušitve, je hitro ukrepanje ključnega pomena. Ne poskušamo sami odstraniti tujka, če ga ne vidimo jasno, da ne bi povzročili več škode.

1. Nehamo s hranjenjem in pomirimo psa, če je to mogoče.
2. Preverimo prehodnost dihal in možnost kašljanja.
3. Če pes težko diha ali ima modre sluznice, takoj organiziramo prevoz k veterinarju in se posvetujemo o nadaljnjih korakih.

Preventiva je ključna. Pes naj je počasneje, izberimo prave velikosti briketov in zagotovimo mirno okolje brez tekmovalnosti.

Napihnjenost in zasuk želodca (GDV): kdaj hitrost hranjenja postane kritična

Opaziti napihnjenost pri psu po jedi nas lahko zaskrbi zaradi prebavnih težav. Vendar, včasih je situacija bolj resna: želodec se lahko hitro napolni s plinom in hrano, nato pa se zasuka. Ta zasuk lahko prekine prekrvavitev, stanje postane kritično zelo hitro.

GDV pri psih ni običajno nelagodje, ampak nujno stanje, kjer je čas bistvenega pomena. Hitro požiranje lahko vodi do nabiranja zraka, večjega pritiska v želodcu in povečane možnosti za GDV. Zato sta hitro hranjenje in GDV pogosto povezana, zlasti pri večjih pasmah in tistih, ki hitro pojedo svoj obrok.

Tveganje za GDV se lahko poveča ob kombiniranju več dejavnikov:

• velik obrok naenkrat in hitro goltanje
• veliko pitja vode takoj po obroku
• telesna aktivnost tik pred ali po jedi
• tekmovalno hranjenje, kjer je prisotna večja naglica

Znaki GDV so lahko očitni ali tihi. Pazimo na nenadno napetost trebuha, neuspešno bruhanje, nemir, obilno slinjenje ali oteženo dihanje. Lahko opazimo bledico dlesni in splošno šibkost, kot da psu primanjkuje energije.

Ob sumu na GDV ne poskušajmo z domačimi rešitvami ali čakanjem. Nemudoma pokličemo veterinarja in se odpravimo na urgenco, saj je lahko stanje smrtno nevarno. Vsaka zamujena ura je lahko usodna.

Za preprečevanje si pomagamo z logiko: majhni obroki, počitek po jedi in počasno hranjenje. V večpsih domovih hranimo pse ločeno, da preprečimo hitenje in stres. Tako lahko zmanjšamo verjetnost za napihnjenost, ki lahko privede do GDV.

Branje, regurgitacija in prebavne težave po obroku

Včasih, ko pes bruha po jedi, nas to prestraši. A treba je vedeti, da bruhanje in regurgitacija nista isto. Bruhanje povzroča krčenje trebuha in slabost, regurgitacija pa pomeni, da hrana brez truda “zdrsne” nazaj, običajno kmalu po zaužitju.

Kadar psi hlastno jedo, pogoltnejo velike kose hrane in zrak. To lahko draži njihovo sluznico in povzroči pogoste riganja ter pritisk v želodcu. Posledično se prebavne motnje lahko pojavijo kmalu po obroku, še posebej če je obrok velik ali če je pes jedel pohitreno.

Nekateri psi so zelo občutljivi na spremembe v prehrani. Pri teh psih lahko opazimo nemir, cmokanje in pogosto požiranje sline. V iskanju olajšanja lahko zavzamejo posebno pozo z iztegnjenimi sprednjimi tacami, kar zmanjša pritisk v trebuhu.

• slinjenje, cmokanje in požiranje sline

• riganje, napenjanje in kratka epizoda vračanja hrane

• mehkejše blato ali driska, zlasti pri bolj občutljivih psih

• nemir, ječanje ali obračanje po prostoru po obroku

Ko se bruhanje ali regurgitacija pri psu ponavljata, to ne smemo ignorirati kot nekaj normalnega. Pomembno je, da iščemo vzrok: hitrost hranjenja, velikost obroka, vrsto hrane ali pa stresne dejavnike. Tako lahko težavo odkrijemo in obravnavamo, preden se prebavne težave poslabšajo.

Vpliv na telesno težo in metabolizem

Ko pes zelo hitro pogoltne svoj obrok, njegovo telo ni sposobno takoj sporočiti, da je siti. V tem tkiju se razkrije, kako hitro hranjenje vpliva na občutek sitosti – signal iz želodca do možganov namreč zamujajo. Tako pes lahko nadaljuje s prosjačenjem za več hrane, kljub enaki količini zaužitega obroka. To pogosto vodi v iskanje dodatkov k obroku.

Dolgotrajna praksa takšnega prehranjevanja poveča tveganje za debelost pri psih. Debela pasja telesa bolj obremenjujejo sklepe, zmanjšujejo kondicijo in zmanjšajo željo po gibanju. Poleg tega se upočasni tudi metabolizem, saj se telo manj učinkovito bori z energijskimi presežki.

Doma ni pametno vsako prosjačenje za hrano interpretirati kot lakoto. Velikokrat gre za psiho ali povezovanje prehitrega zaužitja hrane z nagrado. Umirjen in dosleden odziv pomaga razlikovati med pravo potrebo in vedenjem, ki se ga pasji nauči.

Za nadzor prehrane peska je ključno poznavanje pravilnih porcij. To nam omogoča, da obstajajo jasna pravila. Pri tem nam lahko pomagajo preprosti koraki:

• hrano tehtamo in upoštevamo dnevne energijske potrebe, ki se spreminjajo glede na velikost, starost in aktivnost psa
• v dnevni energijski vnos štejemo tudi priboljške, ne glede na njihovo velikost
• prilagajamo količino hrane glede na spremembe v aktivnosti, letnem času ali kondiciji

Prilagoditev količine in hitrosti hranjenja pomaga uskladiti apetit psa in njegovo počutje. Tako se zmanjša obremenitev na telesu in doseže stabilnejša teža brez nenehnega občutka, da psu vedno nekaj manjka.

Vedenjski vidik: stres, varovanje hrane in tekmovalnost

Ko pes hitro požira hrano, to ni nujno znak lakote. Včasih je to posledica stresa zaradi strahu pred izgubo obroka. Ko živimo z več živalmi, se lahko stres in tekmovalnost med njimi povečata.

Varovanje svojega obroka pes lahko začne subtilno izvajati. Opazimo lahko, kako se njegovo telo napne, pogled postane oster, ali pa hitreje požira, ko se mu približamo. Vedenje se lahko nadaljuje s tem, da se postavi nad posodo, začne renčati, ali se umakne, da je na varnem.

Če to vedenje traja dlje, lahko preraste v agresijo ob hranjenju. Jedo ne samo po navadi, temveč kot način preživetja. Zmanjšanje pritiska in povezovanje obroka z varnostjo sta naši osnovni nalogi.

• Da izognemo tekmovalnosti in pohititvi, psi jedo ločeno.
• Uvedemo rutino: obrok ob istem času, na istem mestu, brez naglice.
• Otrokom ne dovolimo, da bi med obrokom motili psa.
• Namesto kaznovanja za renčanje, ki lahko stres samo poveča, raje ravnamo razumevajoče.

Da bi hranjenje potekalo umirjeno, naj bo obrok tudi miselna igra. Počasnejši načini hranjenja umirjajo psa in mu dajo občutek kontrole. Če napetost ne pojenja, naj pomoč ponudi pasji inštruktor ali vedenjski specialist, s ciljem zmanjšati možnost agresije.

Kako prepoznamo opozorilne znake pri našem psu doma

Med opazovanjem hranjenja doma hitro ugotovimo neobičajne vzorce. Če se hrana v skledi pojé v sekundah, ne minutah, to opozarja. Zvoki hlastanja in glasnega požiranja so pogosti, saj pes hrane ne prežveči temveč jo golta.

Določeni psi doživljajo draženje grla po obroku. Če zaznamo kašelj ali kratkotrajno dušenje, je to resen znak. Nemirno iskanje udobnega položaja po obroku prav tako kaže na težave.

• Obrok hitro izgine brez žvečenja.
• Hlastanje in glasno požiranje med obrokom.
• Kašelj, hripanje ali oteženo dihanje po jedi.
• Nemir, slinjenje in napenjanje po obroku.
• Regurgitacija ali bruhanje kmalu po jedi.
• Napihnjenost in trd trebuh, ki se širi.

Znaki, ki jih nikakor ne smemo prezreti, vključujejo težko dihanje in neuspešno siljenje na bruhanje. Če opazimo hitro poslabšanje zdravja ali nenaden kolaps, je treba nemudoma ukrepati.

Za boljši nadzor si lahko pomagamo z dnevnikom doma. Zapišimo čas hranjenja, vrsto hrane, količino obroka in hitrost požiranja. Pomembno je omeniti tekmovalnost ali stres, ki pospešita požiranje hrane in zaužitje zraka.

1. Z mesure čas obroka, uporabimo lahko štoparico.
2. Ugotovimo, ali pes hrano prežveči ali zgolj pogoltne.
3. Zabeležimo morebitni kašelj in njegovo trajanje po jedi.
4. Opravimo preverjanje trebuha: iščemo znake napetosti ali napihnjenosti.
5. Označimo alarmantne znake: oteženo dihanje, siljenje na bruhanje brez vsebine, poslabšanje stanja.

Praktične metode za počasnejše hranjenje

Začnemo lahko z enostavnimi spremembami, ko opazimo, da je počasno hranjenje psa težava. Izberemo metod, ki psu najbolj ustreza. Prve dni je ključno, da smo v njegovi bližini. Tako lahko ugotovimo, ali se pes s tem umiri.

• anti-gulp posoda ali lizalna podloga pomagata, da psa jemlje manjše grižljaje in več liže.
• razdelitev obroka: manjše porcije čez dan zmanjšajo občutek lakote pri psu.
• Na tleh ali travi raztresemo brikete, kar spodbudi psa k iskanju in počasnejšemu prehranjevanju.
• hranilne igrače pomagajo pri počasnem izdajanju hrane, kar umiri tempo prehranjevanja.
• Z dodajanjem vode ali sočne hrane psu zmanjšamo hlastnost. Spremembe uvedemo postopoma.

Pri izbiri orodja upoštevamo velikost in posebnosti psa. Za kratkogobčne pse so primernejše plitvejše možnosti. Večjim, bolj požrešnim psom pa bolj ustrezajo počasne posode za pse z višjimi pregradami. Včasih je smiselno kombinirati več metod.

Pri uvajanju novih pripomočkov moramo biti previdni. Paziti moramo, da pes ne poškoduje pripomočka ali se poškoduje. Hrana naj bo prilagojena velikosti gobca, posoda pa stabilna.

Če želimo, da sprejme počasnejše prehranjevanje, moramo biti potrpežljivi. Opazujemo psa in prilagajamo metodo njegovim potrebam. Tako zagotovimo, da je hranjenje prijetno in varno.

Pravilna rutina: čas, količina in miren prostor za obrok

Uvedba stabilne rutine hranjenja zmanjšuje napetost pri psu. Pes spozna, da bo hrana prišla zanesljivo in se posledično obnaša umirjeno. To prispeva h kakovostnejšemu obroku in lažji prebavi.

Vzpostavitev rednega časa za obroke je ključna. Natančnost do minute ni potrebna, važna je predvidljivost za psa. Tako lahko bolje organiziramo svoj dan, vključno s sprehodi in časom za počitek.

Prilagajanje količine hrane potrebam psa je nujno. To dosežemo z natančnim merjenjem porcije. Pri požrešnih psih so koristni manjši obroki skozi dan.

• Hranimo ob približno istem času in upoštevamo urnik.

• Količino hrane natančno odmerimo, da zagotovimo stabilnost.

• Če pes hiti, razdelimo dnevno količino na več delov.

• Zagotovimo miren prostor za hranjenje brez motečih dejavnikov.

• Miren počitek po obroku je ključen, še posebej pri večjih pasmah.

V gospodinjstvu z več psi je ločevanje prostorov za hranjenje še bolj pomembno. To prepreči medsebojno tekmovanje in poslabšanje hitenja med obroki. Uporaba ločenih prostorov ali ograj, medtem ko smo prisotni, zmanjšuje napetosti in preprečuje krajo hrane.

Za pse je obrok del dnevne rutine, ne tekma. Ustvarjanje povezave med rutino in mirnim okoljem zmanjšuje stres in izboljšuje nadzor. Ta pristop znatno prispeva k preprečevanju GDV pri psih.

Izbira hrane za občutljive pse in kako lahko pomaga CricksyDog

Kadar psi jedo prehitro, se želodcu dodatno obremenjuje s preveč zraka in slabo prežvečeno hrano. Zato je za mnoge učinkovita enostavna in lahko prebavljiva hrana. Pri psih z občutljivo prebavo iščemo obroke, ki ne dražijo in so lahko prebavljivi.

Hipoalergena pasja hrana je v takšnih primerih smiselna izbira, saj omogoča izogibanje pogostim alergenom. CricksyDog ponuja formule brez piščanca in pšenice. Določene sestavine lahko pri psih hitro povzročijo reakcije, zato je taka hrana ključna za stabilno prehrano.

Pri izbiri suhe hrane za pse upoštevamo starost in velikost psa. Orientiramo se po naslednjem načelu:

• Chucky za mladičke

• Juliet za majhne pse

• Ted za srednje in velike pse

Vsak pes je unikaten, zato raznolikost beljakovin pomaga. CricksyDog nudi hipoalergenske možnosti, kot so jagnjetina, losos in drugi. Tako izberemo okus, ki ustreza, brez tveganja za prebavne težave.

Če pes potrebuje sočnejšo ali mehkejšo hrano, izberemo mokro hrano. Ely linija ponuja hipoalergenske opcije z različnimi okusi. Pri uvajanju novih okusov bodimo previdni in postopni.

Ne glede na vrsto hrane, počasno hranjenje je ključno. Delimo obroke in uporabljamo posebne posode za upočasnitev. Tako spodbujamo boljšo prebavo in manj stresa.

Priboljški, dodatki in nega, ki podpirajo dobro počutje (brez spodbujanja hitenja)

Priboljški so ključni za uravnavanje hitrosti hranjenja psa. Delujejo kot mirna nagrada, ne kot vzpodbuda za razburjenje. Uporabimo priboljške brez alergenov, da preprečimo prebavne težave in olajšamo vsakodnevno rutino.

Za učenje počasnejšega prehranjevanja izbiramo manjše, sočne priboljške. S tem spodbujamo čakanje, vzpostavljanje očesnega stika in umirjenost. Mesni priboljški tako postanejo sredstvo za spodbujanje miru, ne tekmovalnosti pri hranjenju.

CricksyDog MeatLover je odlična izbira, ker je izdelan iz čistega mesa. Na voljo v okusih kot jagnjetina, losos in govedina. Ponudimo ga, ko pes umiri dihanje in čaka na dovoljenje.

• nagrada za “počakaj” pred posodo

• nagrada za počasno žvečenje in miren lež

• nagrada za sproščen prihod na klic po obroku

Vitamini za pse krepijo njihovo splošno zdravje, vendar niso instant rešitev. Twinky se uporablja za krepitev sklepov in kot dnevni multivitamin. Dodajamo jih k stalni prehrani počasi, za ohranjanje prebavne stabilnosti.

Mr. Easy, veganski preliv za hrano, pomaga pri izbirčnih psih. Ponudimo ga šele po tem, ko pes uboga ukaz “sed”. Tako briketi postanejbo bolj privlačni brez spodbujanja pohlepnega hranjenja.

Zobna higiena pomaga umiriti dnevni tempo. Denty veganski palčki so namenjeni žvečenju, kar lahko pomiri psa. Žvečenje organiziramo po sprehodu ali treningu, izogibamo se naglici.

Razdražena koža vpliva na napetost psa, tudi pri hranjenju. Chloé izdelki za nego občutljive kože, kot sta šampon in balzam, pomagajo. Mehke tačke in mirna koža prispevajo k sproščenemu vzdušju med obroki.

Kdaj se posvetujemo z veterinarjem in kaj lahko pričakujemo pri obravnavi

Po obroku je bruhanje ali regurgitacija alarmni znak. Ne odlašajmo. Če zaznamo spremembo vedenja, slab apetit ali hujšanje pri našem psu, nemudoma poiščimo veterinarsko pomoč.

Če nas skrbi GDV, moramo brez oklevanja poiskati veterinarsko pomoč, ne glede na uro. Alarmni znaki, ki ne smejo biti prezrti, vključujejo:

• napet, povečan trebuh, nemir, siljenje na bruhanje brez vsebine
• kri v izbruhanem ali črno, katranasto blato
• izrazita letargija, bled dlesen, hitrejše dihanje
• znaki dehidracije: suhe dlesni, udrte oči, malo urina
• bolečina v trebuhu ali nenadna izguba telesne teže

Kadar pes po hranjenju kašlja, “grgra” ali se duši, razmislimo o aspiraciji. Opozorilni znaki vključujejo piskanje med dihanjem in poslabšanje težav.

Prvi korak na pregledu je klinični pregled in pogovor. Pogovorimo se o prehranjevalni rutini: od hitrosti do vrste hrane. Sledijo morebitne preiskave, kot so rentgen za preverjanje zapore ali napihnjenosti, ali laboratorij za trajnejše težave.

Če opazimo kašelj po obroku, veterinar morda pregleda dihala. Namen je izključiti zaplete zaradi vdihavanja hrane. Sledi prilagojen načrt zdravljenja, z nasveti za menjavo prehrane in ukrepi proti hitremu požiranju.

Za hitrejšo obravnavo, pridemo pripravljeni. Pri sebi imamo zabeležene informacije: kdaj so se težave začele in podrobnosti obrokov. Prav tako prinesemo zapis o pojavljenih težavah.

1. ura obroka in vrsta hrane (tudi priboljški)
2. opis epizode: bruhanje, regurgitacija, kašelj, napenjanje
3. trajanje, pogostost in morebitna bolečina
4. fotografija izbljuvka ali posnetek dihanja, če je varno

Zaključek

Prehitro hranjenje pri psu ni samo neprivlačna navada, temveč tudi resno tveganje. Lahko vodi v zadušitev, aspiracijo, napihnjenost, celo GDV, kot tudi bruhanje in regurgitacijo. Dolgoročno lahko povzroči večjo telesno težo in stresno vedenje ob hranilnici.

Začeti z ukrepi proti prehitremu hranjenju je mogoče že danes. Uporabimo lahko počasne sklede, razdelimo obrok na več manjših delov in hranimo psa v prostoru brez motenj. Dodajmo še nadzor porcij in pozorno opazujmo opozorilne znake. S tem varno hranjenje postane enostavnejše.

Pomembna je tudi izbira hrane v skledi. Kvalitetna, lahko prebavljiva hrana, vključno s hipoalergenimi možnostmi, podpre zdravje psa. Omenjene so tudi možnosti brez piščanca in pšenice, kot je CricksyDog. Vendar, kakovost hrane ne zamenja pravilnega ritma in miru ob jedi.

Z upočasnitvijo hranjenja ne povečamo samo časa obroka, ampak tudi udobje, varnost in splošno počutje psa. Postopoma gradimo rutino, ki ustreza našemu domu in psu. Rezultati so opazni v praksi—manjši stres, bolj sproščeni obroki in zadovoljnost.