Skrb za psa v mestnem okolju – kako ustvariti varnost?

V mestnem vrvežu je sprehod več kot le skok do parka. Nepredvidljivi zvoki in ovire na pločniku hitro pokažejo na realnost. V takem okolju moramo biti še posebej pozorni na varnost našega psa. To zahteva nenehno pozornost in prilagajanje.

Varovanje psa v mestu zahteva niz premišljenih dejanj. Pomembno je, kako izberemo opremo, usposabljamo psa za miren sprehod in izbiramo lokacije ter čas za sprehode. Ključno je tudi varno domače okolje, ki presega zgolj fizične meje našega doma.

Za varnost našega psa v mestu se je potrebno osredotočiti na več vidikov. Vodnik, ki ga predstavljamo, zajema ključne točke mestnega sobivanja: od sprehodov do pravilnega ravnanja ob cesti in v pasjih parkih. Dajemo nasvete za uporabo javnega prevoza in obravnavamo teme, kot so čistoča, skrb za tačke poleti in pozimi ter pravilna prehrana.

Naše strategije, ki jih zajema ta vodnik, ustvarijo rutino, ki varuje in osrečuje vašega psa. Doseganje rutine je ključnega pomena in predstavlja osnovo odgovornega lastništva psa v Sloveniji. Vodilo naj ne bo stremenje k popolnosti, ampak k doslednosti.

Ključni poudarki

• Varnost psov v mestu gradimo s kombinacijo opreme, treninga in dobrih navad.
• Skrb za psa v mestu pomeni, da tveganja prepoznamo še preden postanejo težava.
• Mestni sprehodi s psom so bolj varni, ko poti načrtujemo in se izognemo vrhuncem gneče.
• Varno urbano okolje za psa vključuje tudi dom: balkon, stopnice, vhod in dvigalo.
• Odgovorno lastništvo psa Slovenija se začne z rutino: preventiva, redna kontrola tačk in jasna pravila.
• Prehrana in občutljivost v mestu nista stranska tema, ampak del celotne varnosti.

Mestno življenje s psom: naše največje priložnosti in tveganja

Živeti v mestu s psom pomeni uvajati rutino. Redni sprehodi in določene poti psu dajo občutek predvidljivosti. V bližini so veterinarji, pasje trgovine in možnosti za socializacijo, ki pomagajo pri skrbi za psa.

A mestno okolje prinaša izzive. Promet, gneča in omejen prostor lahko povzročijo stres. Sirene, gradbišča in ekstremne vremenske razmere dodatno otežujejo življenje.

Obstajajo tveganja, kot so pobiranje nevarnih ostankov in konflikti med psi. Nepredvidljivi dražljaji, kot so rolke, dodatno zapletajo situacijo.

Znaki stresa pri psih so opozorilni signali, ne trma. Če pes vleče povodec ali se izogiba stiku, potrebuje pomoč.

Vendar ne smemo psa izolirati. Umerjena izpostavljenost mestnim stimulacijam je koristna. Iskanje ravnovesja omogoča psu varen in prijeten mestni raziskovalni prostor.

Priprava je ključna. Najprej ustvarimo varno okolje, nato pa se posvetimo treningu. Tako zagotavljamo, da lahko s psom varno uživava v urbanem okolju.

Izbira varne soseske in sprehajalnih poti

V mestnem življenju si najprej poiščemo “varno jedro” za sprehode s psom. To so poti z širokimi pločniki, redkimi križišči in malo prečkanji. Manj prometne ulice so primernejše, saj je manj nenadnih hrupov in gneče.

Izberemo sprehajališča z jasnimi robniki in mirnimi prehodi. Pri tem se izogibamo kolesarskim potem. Kadar je mogoče, se umaknemo na stranske ulice, če je okolica preveč živahna. S tem pes ostaja osredotočen in mi lahko mirno vodimo sprehod.

Pri vzpostavljanju rutine obiščemo iste poti ob podobnem času. To psu zagotavlja varnost občutka predvidljivosti. Z večjo samozavestjo stopnjujemo in širimo območje sprehoda, kar je pomembno za načrtovanje.

• večerna osvetlitev in pregledni vogali
• dostop do zelenih pasov, drevoreda ali parka
• pitniki ali možnost vode poleti
• koši za iztrebke in čiste površine brez stekla

Izogibajmo se nevarnim območjem, kot so šole ob jutranji konici in gradbišča. Ozke poti ovirajo miren tempo. Pasje parke obiščemo, ko ni gneče, da izognemo dodatnim izzivom.

Učinkovita je metoda sprehoda po slojih: med varnimi odseki vključimo nagrade in odmore. S tem zmanjšamo stres in spodbujamo pozitivne izkušnje. Za nove poti v Ljubljani, Mariboru ali Celju upoštevamo enako strategijo: od mirnih do bolj živahnih lokacij.

Varnost psov v mestu: pravila na pločniku, pri cesti in na prehodih

V mestu moramo biti še posebej pozorni na varnost naših psov. Na pločniku psa vodimo tako, da je oddaljen od ceste. To zmanjša tveganje za nevarne situacije. V gneči psa držimo bližje, povodec pa naj bo kratek.

Pravila za pse na pločniku služijo miru, ne zgolj organizaciji. Relaksiran pes bo manj nagnjen k nenadnim premikom. Tako zmanjšamo možnost, da pes nevarno zapluje ob robnik ali preseneti kolesarja.

Pri doseganju ceste se vedno ustavimo in psa naučimo ukazov “počakaj” ter “poleg”. Ta pristop zagotovi, da je varnost vedno na prvem mestu. Tako postane varnost nekaj samoumevnega in ne prepuščenega naključju.

Ob prehodu za pešce ustvarimo rutino, ki jo psa naučimo ponavljati. To vključuje ustavljanje, stik z očmi in prečkanje. Rutina je ključna za preprečevanje tveganih potez in ohranjanje smeri gibanja.

Kolesarske poti in skiroji predstavljajo posebno izzive zaradi svoje tišine in hitrosti. Pravilno ravnanje v teh situacijah pomeni biti pozoren na okolico. Ko zaznamo bližajoče se, se umaknemo in psa privlečemo k sebi.

Pri izhodu iz stanovanjskega bloka se že srečamo s priložnostmi za urjenje. Preden odpremo vrata, psa spodbudimo k miru. Tako preprečimo nepredvidljive reakcije na hodniku ali ulici.

• Odstranjevanje pasjih iztrebkov je ključno za zmanjšanje napetosti z drugimi. Hkrati ohranjamo sprehajalne poti čiste.

• Pomembno je spoštovati osebni prostor drugih ljudi. To pomeni, da brez dovoljenja psov ne približujemo drugim.

• Nadzor nad psom ob srečanju drugih psov je nujen. Razumevanje psih je ključno za preprečevanje konfliktov.

Povodec, oprsnica, ovratnica: kaj izberemo za urbano varnost

V mestu se pogosto sprašujemo o primerni izbiri med ovratnico ali oprsnico. Oprsnica je v urbanem okolju boljša izbira, saj enakomerneje razporeja pritisk na psa, s tem pa mu razbremeni občutljiv vrat. Ovratnico pa še vedno uporabimo zaradi praktičnih razlogov, kot so ID-tablica in enostaven dostop do podatkov o psu.

Ob izbiri povodca za sprehod po mestu smo pozorni na dolžino in varnost. V gneči ima pes krajši povodec, da preprečimo nevarno stopanje na cesto ali kolesarske steze. Na manj obljudenih mestih si lahko privoščimo daljši povodec, vendar izogibamo se predolgemu, ki bi lahko predstavljal oviro.

Za dodatno varnost plašnih ali izmuzljivih psov uporabljamo dvojno varovanje. To pomeni oprsnico in ovratnico hkrati, s karabinom na vsaki. Tako smo pripravljeni na morebitne nepričakovane reakcije našega psa.

• Preverimo, ali je oprsnica pravilno prilagojena: med trakove moramo lahko potisniti dva prsta.
• Redno preverjamo šive, zaponke in karabine, ter ob znakih obrabe ne odlašamo z zamenjavo.
• Na ovratnici vedno pustimo kontaktne podatke, tudi ko psa vodimo na oprsnici.
• Ovratnice, ki se lahko zategnejo med množico, so potencialno nevarne in lahko povzročijo poškodbe.

V mestu cenimo opremo, ki je zasnovana za varnost psa. Ta mora biti trpežna, opremljena z odsevnimi elementi in se med gibanjem ne sme premikati. Pogosta napaka so predolgi povodci ob prometnih cestah, kot tudi neustrezna velikost oprsnice, ki lahko povzroči draženje.

Ustrezna oprema je ključna, a ne nadomesti učenja. Varnostni povodec zagotavlja varnost, vaje poslušnosti pa omogočajo mirne sprehode. S pravo kombinacijo treninga in izbiro opreme zagotovimo boljši nadzor nad psom, kar mu pomaga ostati zbran v mestnem vrvežu.

Trening odpoklica in samokontrole v mestnem vrvežu

V mestu je situacija bolj kompleksna kot na odprtih travnikih. Naletimo na različne dražljaje: vonje, kolesarje, igrajoče se otroke in vedno prisoten hrup. Gradnja veščin, kot je odpoklic psa v takih razmerah, zahteva potrpljenje in postopnost. Vsaka napaka je bolj očitna, saj varnih prostorov ni na pretek.

Pri učenju psov kako varno navigirati mestne izzive, običajno začnemo s treningom na dolgem povodcu. Pes tako pridobi občutek svobode, hkrati pa mu lahko še vedno zagotovimo vodenje. Začetne vaje izvajamo v domačem okolju ali na praznih hodnikih, preden se premaknemo na mirne mestne ulice. Postopoma se nato podamo v živahnejše predele mesta.

Temelj uspešnega učenja predstavlja znanje nekaj osnovnih ukazov. Samokontrola psa pri prehajanju vrat, na stopnišču ali ob robniku je ključna. Ne smemo pozabiti na trening ukazov “počakaj” in “pusti”, ki sta še posebej pomembna, saj v mestu pogosto naletimo na hrano, smeti ali razbito steklo.

• “Pusti”: ko pes odkrije hrano ali drugo zanimivost na tleh

• “Počakaj”: kot ukaz za začasni postanek pred prehodom ceste, pri dvigalu ali izhodu iz zgradbe

• “Poleg”: za situacije na ozkih hodnikih ali pri srečanju z drugimi ljudmi

• “K meni”: za hitro odpoklicanje psa, če se razmere zakomplicirajo

Napredek ocenjujemo glede na psa zanesljivost izvajanja ukazov, ne hitrost učenja. Ko pes uspešno izvede ukaz petkrat zaporedoma v mirnem okolju, šele nato povečamo število distrakcij. Tako postopoma izboljšujemo njegovo reaktivnost na mestne stimulanse, brez nepotrebnega stresa.

Pri nagrajevanju uporabljamo majhne, mehke in hitro pojedljive priboljške. To nam omogoča, da se izognemo packanju in dolgotrajnemu žvečenju v urbanem okolju. Nagrajevanje ni podkupovanje, ampak metoda za krepitev želenega vedenja. Ko odpoklic v mestu postane rutina, postopoma zmanjšujemo pogostost nagrajevanja, a nikoli ne prenehamo nagraditi psa čez noč.

Če naletimo na težave, se osredotočimo na praktične rešitve. Povečamo varnostno razdaljo, prilagodimo zahtevnost nalog in ponovimo vaje v enostavnejšem okolju. S tem ohranjamo čistost učnega procesa in psu olajšamo vrnitev k doslednemu izpolnjevanju ukazov, tudi v zahtevnem mestnem okolju.

Socializacija v mestu: ljudje, psi, zvoki in nepričakovani dražljaji

Ko zastavljamo cilje za socializacijo psa v mesnem okolju, iščemo stanje mirne nevtralnosti. Ni namen, da pes srečuje vsakogar. Stremimo k temu, da ostane samozavesten in pod nadzorom tudi v vrvežu.

Pomemben del mestne socializacije je navajanje na hrup. Začnemo tam, kjer pes še ostane miren in sprejema priboljške. Navajanje na sirene, motorje, tramvaje in gradbišča postane lažje, če izpostavljenost ohranjamo kratko in mirno vedenje hitro nagradimo.

Psi v urbanih okoljih hitro opazijo tudi ljudi. Otroci, tekači, rolerji in osebe s pomočjo palice predstavljajo izziv. Učimo psa, da se ob srečanju ne odziva pretirano, zagotavljamo mu možnost umika.

Interakcija s psi zahteva še več pozornosti, še posebej pri srečanjih na povodcih. Pozdravi na kratko razdaljo lahko povzročijo napetost, saj povodec psa omejuje. Priporočljiva je vzporedna hoja z več prostora in postopno zbliževanje, če se psi obnašajo sproščeno.

• Opazimo lahko rdeče zastavice: togost telesa, fiksiranje, dvignjen rep, renčanje.
• Na te znake odzivamo, tako da povečamo razdaljo in se izognemo neposrednemu stiku.
• Izogibamo se prisilnemu “povohajmo se” in razmerje prekinemo, umirimo ter nadaljujemo, ko je pes pripravljen.

S pravilno strategijo gradimo občutek varnosti pri psih v mestu. Z jasnim načrtom postanejo sprehodi bolj obvladljivi, psi pa bolje razumejo okolico in ostanejo mirni tudi ob nepričakovanih dražljajih.

Varni pasji parki in pasja igrišča: kako jih uporabljamo odgovorno

Ob izbiri pasjega parka je na prvem mestu varnost. Preverimo, ali ograja parka nima lukenj in ima dvojna vrata. Ločen prostor za manjše pse je prednost, ki jo uporabimo po potrebi.

Pri izbiri pasjih igrišč iščemo čisto podlago, senčne prostore in umirjene kotičke. Ti omogočajo, da se pes lahko umakne in odpočije. Takšen prostor zagotavlja varnejšo in manj napeto igro.

Pred vstopom v park upoštevamo osnovna pravila. Ob psu ostanemo pozorni in telefon ne sme biti v ospredju. Pri bolnem psu ali psu s prebavnimi težavami ostanemo doma.

• Hrana ali priboljški lahko povzročijo tekmovalnost, zato jih ne prinašamo.
• Vodo ponudimo stran od drugih, v miru.
• Igrače prinesemo, če smo prepričani, da jih naš pes ne bo branil.

Igro nenehno spremljamo, da ujamemo morebitne spremembe v razpoloženju. Pri preveč grobi igri naredimo premor in psa pokličemo k sebi. Tako preprečimo možnost agresije.

Priklic vadimo brez kričanja. Psu po uspešnem priklicu damo nagrado in ga ponovno spustimo igrat. To uči psa, kako se odzvati med motnjami.

Včasih je najbolje, da odidemo. Odhod izberemo, če je preveč gneče, če lastniki ne nadzirajo psov ali če zaznamo stres. Varno igro ohranjamo z odgovornimi odločitvami.

Vožnja z avtom, avtobusom ali vlakom: varnost med prevozom

Začnimo z avto varnostjo našega psa. Vedno ga moramo zavarovati, saj lahko nenadno zaviranje povzroči poškodbe. Po drugi strani pa je lahko nevarnost tudi za voznika.

• Transportni boks je najvarnejša rešitev. Postavimo ga na tla vozila in ga dobro pritrdimo.

• Za zadnji sedež uporabimo oprsnico s pasom za večjo varnost.

• Ločilna mreža v prtljažniku preprečuje, da bi pes zasedal neprimeren prostor.

Pri izstopu in vstopu nas pes mora ubogati. Varnost zagotovimo z povodcem, ki ga pritrdimo pred odprtjem vrat. Tako se izognemo nenadnim pobegom na cesto.

Ko izberemo javni prevoz, moramo poznati pravila prevoza. Na avtobusu ali vlaku Slovenija so psi na povodcu, pogosto potrebujejo nagobčnik. Manjše pse smemo prevažati v boksu.

Doma vadimo s psom, da se privadi na nenavadne podlage in gnečo. To mu pomaga, da je bolj sproščen med potovanjem.

Če se pes slabo počuti ali je nemiren, pot začnemo s kratkimi izleti. Hrano damo pred vožnjo, vodo pa po malem. Vedno se posvetujemo z veterinarjem ob pogosti slabosti.

Med vročimi meseci pazimo na temperaturo v vozilu, pozimi pa na prepih. V zaprtem avtu psa nikoli ne puščamo sami. S pravo pripravo postane prevoz varna rutina, ne pa zaplet.

Stanovanje in balkon: preprečevanje nesreč doma

V bloku je varnost psa odvisna od majhnih navad. Zapiramo vrata in dvakrat preverimo kljuke. Vhod naj bo mirna točka, ne prizorišče norenja. S tem zmanjšamo nevarnosti za psa in se izognemo stresu zaradi pobegov.

Na balkonu moramo zagotoviti, da ograja ali mreža ne dopušča zdrsa. Psa tam nikoli ne puščamo samega, še posebej, če je mladič ali zelo radoveden. Zaradi nenadnih zvokov ali goloba lahko postane nemiren. Pri spolzkem balkonu uporabimo nedrsečo podlogo in poskrbimo za senco.

Okna in stopnišča lahko predstavljajo nevarnost. Uvedemo rutino: varujemo odprta okna in zapiramo vrata stopnišča. Psa naučimo čakati na ukaz. Tako gradimo varnost psa v mestnem okolju, tudi ko smo doma.

• Čistila, detergente in kapsule hranimo izven dosega ali v omari z varnostnim zapiralom.

• Zdravila, vitamine in mazila vedno takoj pospravimo, ne da bi jih pustili na mizi.

• Strupene sobne rastline in majhne predmete hranimo tam, kjer jih pes ne more doseči.

Zmanjšanje tveganja za psa doma je ključno. Preprečimo zastrupitve, ki se začnejo nenadno. Prav tako redno pregledujemo tla za koščki igrač, elastikami in baterijami. So vzrok za obiske veterinarja.

V dvigalu psa naučimo, da miruje, ko se odprejo vrata. Povodec držimo kratko, da se ne zaplete. Preverimo, ali je dvigalo prazno. Tako zmanjšamo nevarnost nesreč v bloku.

Zaradi manjšega zelenega prostora v mestu v stanovanju organiziramo dejavnosti. Skrivamo priboljške, vajama poslušnosti in nudimo mirno žvečenje igrače. To krepi varnost in preprečuje dolgočasje z stabilnim dnevnim ritmom.

Nočni sprehodi in slaba vidljivost: kako ostanemo opazni

Nočni sprehod s psom v mestu je lahko prijeten, a zahteva dodatno previdnost. Vozniki nas težje opazijo, kolesarji pa se hitro zaletavajo. Iz lokalov pogosto pritečejo ljudje naravnost na pločnik. Zato pred zavojem za vogal ali preden prečkamo cesto počakamo nekaj sekund več.

Slaba ulična razsvetljava pomeni, da moramo poskrbeti za vidnost svojega psa. Cilj ni samo, da je pes viden kot silhueta. Pomembno je, da so vidni tudi povodec in smer hoje. To omogoča ostalim, da prilagodijo svojo hitrost in smer.

Učinkovitost dosežemo s kombinacijo več virov svetlobe in odsevnih površin. Odsevna oprema za psa pomaga, da smo opazni že od daleč. Še preden nas dosežejo avtomobilski žarometi.

• Odsevna oprsnica ali posebni trakovi na njej in odsevni povodec
• LED ovratnica ali lučke za jasen prikaz oblike psa
• Svetle oblačila za lastnika, da je vidno tudi človeško gibanje

Za nočne sprehode izbiramo dobro osvetljene in široke pločnike. Izogibamo se temnim potem in bližnjicam skozi parke, kjer lahko spregledamo nevarnosti. Tako zagotavljamo večjo varnost tako za nas kot za naše pse.

Na cesti povodec skrajšamo in pogosteje ustavljamo. Prečkamo le tam, kjer lahko vzpostavimo očesni stik z vozniki. Tako ohranjamo mirnost in pes ostane bolje pod nadzorom.

Higiena in zdravje v mestu: paraziti, steklo, vroč asfalt in sol

V mestu hitro pozabimo na drobne nevarnosti, ki prežijo na naše pse. Za zaščito pred paraziti je ključna rutina pregledovanja dlake po sprehodu. Posebno pozornost posvetimo predelom okoli ušes, vratu in med prsti. Tako lahko pravočasno opazimo klope in bolhe.

Za dodatno zaščito se obrnemo na veterinarsko preventivo. Veterinarji nam priporočijo najboljšo zaščito glede na letni čas, velikost psa in pogostost sprehodov. To znatno zmanjša možnost neprijetnih presenečenj.

V poletnih mesecih nas dodatno skrbi pregrevanje asfalta. Preverimo temperaturo podlage z dlanjo – če je prevroča za nas, bo tudi za psa. V takih dneh dajemo prednost zgodnjim jutranjim ali poznim večernim uram, hladu in travnatim površinam.

Na mestnih pločnikih se lahko skrivajo koščki stekla, kovine, in plastike. Ob prihodu domov pregledamo psu blazinice in prostore med prsti. Ob morebitnih urezninah ostanemo mirni, rano očistimo ter po potrebi obiščemo veterinarja.

Zimska sol na pločnikih je izziv za noge naših psov. Po sprehodu tačke speremo z mlačno vodo. Dobro jih osušimo in nato nanesemo zaščitni balzam, še posebej če ima pes občutljive blazinice.

• Med sprehodom ne pozabimo na vodo za pitje in poskrbimo, da pes ne deli posode z drugimi.

• Domača skrb vključuje redno menjavo vode v posodi in pranje le-te, da zagotovimo svežino.

• Kot preventivo redno krajšamo peskove kremplje, kar zmanjša drsenje po gladkih površinah.

Prehrana za mestnega psa: energija, občutljiv želodec in rutine

V urbanih okoljih stabilna prehrana psa pripomore k boljšemu obnašanju med sprehodi. Manj je nepredvidenih postankov. Pes manj brska po tleh. Hitreje reagira na naše ukaze. Tako je varnost na pločnikih in prehodih bolje zagotovljena.

V mestu imamo navadno krajše, toda pogostejše sprehode. Jasna rutina hranjenja preprečuje težave, ki nastanejo, če pes je tik pred aktivnostjo. Če je obrok prenagljen, ga upočasnimo. Počasna skleda ali hranjenje z roke v mirnih trenutkih pomaga.

Velikokrat se soočamo z občutljivim želodcem pri psih. To lahko pokažejo mehko blato, napihnjenost in srbež. Doslednost je ključna. Izogibamo se nenehnemu menjanju hrane, ker to lahko povzroči prebavne težave.

Da pes dobro počuti se in je osredotočen, zagotavljamo kakovostno prehrano. To ohranja stabilno težo, kar je v mestu še posebej pomembno. Manj je možnosti za naravno telesno aktivnost. Pasja energija urbana se tako bolj enakomerno porazdeli.

• Izbiramo preproste priboljške za trening, ki ne preobremenijo želodca. S tem lažje nadzorujemo dnevni vnos energije.

• Doma mora biti voda vedno dostopna. Na dolgih sprehodih jo vzamemo s sabo, še posebej v vročih dneh ali za pse, ki se hitro pregrejejo.

• Po vadbi psa pustimo, da se umiri. Nato nudimo obrok, da zmanjšamo nevarnost slabosti.

CricksyDog v naši mestni rutini: varna izbira za občutljive pse

V mestu nam ustaljeni urniki pomenijo manj skrbi: sprehodi ob določenih urah, jasna pravila, vedno ista hrana. Ko naletimo na občutljiv želodec ali kožo, si želimo takšne hrane, ki ne bo povzročila težav. Zato pogosto izberemo CricksyDog Slovenija, ki se odlično prilega našemu življenjskemu slogu.

Potrebujemo hipoalergeno hrano, ki preprečuje hitre reakcije, kot so mehko blato ali praskanje. Hrana ne sme vsebovati piščanca in pšenice za pse z intolerancami. To olajša trening, saj nas manj skrbi zaradi prebavnih težav.

Pri izbiri suhe hrane upoštevamo starost in velikost psa, za stalno energijo čez dan. Mladiči imajo raje Chucky, ki spodbuja rast. Majhnim psom ustreza Juliet, srednjim in velikim pa Ted.

• V hipoalergeni liniji izbiramo različne vire beljakovin: jagnjetina, losos, zajec, insektne beljakovine ali govedina.
• V vročih dneh ali ob mestnem hrupu, ko pes slabše je, mu ponudimo Ely mokro hrano z okusi jagnjetine, govedine ali zajca.

Pri treningu odpoklica in mirnem sprehajanju mimo motenj uporabljamo mesne priboljške. MeatLover priboljški so 100 % mesni in delujejo kot visoko vredna nagrada. Izberemo lahko različne okuse kot so jagnjetina, losos in govedina. S tem ostanemo dosledni, tudi ko je okoli veliko motenj.

Za soočanje z mestnimi izzivi vključimo podporo za telo in nego. Twinky vitamini za pse so koristni na stopnicah in dolgih sprehodih, sploh za sklepe in zdravje. Za zaščito tačk in smrčka uporabljamo Chloé šampon in balzam, še posebej v zimskem in poletnem času.

• Mr. Easy veganski preliv pomaga pri prilagajanju na redno prehrano izbirčnih psov.
• V dnevno rutino dodamo Denty veganske dentalne palčke za ustno higieno.

Z vsem tem stremimo k istemu cilju: zagotavljanje varnosti naših psov v mestu. Ustrezen izbor hrane zmanjšuje energijske padce, srbenje in izboljša zbranost med sprehodi. Ko je prebava stabilna in koža zaščitena, se lažje držimo pravil. Pes tako hitreje razume naše signale, tudi v prometu in gužvi.

Identifikacija, čipiranje in GPS: kaj naredimo, če se pes izgubi

Začnimo z osnovami, ko se znajdemo v mestnem vrvežu: psa opremimo z identifikacijo pred sprehodom. Na njegovi ovratnici bo vidna oznaka z našo telefonsko številko. Ažurne kontaktne podatke hranimo v registru. Čipiranje psa nam v Sloveniji zagotavlja, da lahko najditelj ali veterinar hitro vzpostavi stik z nami.

Če se pes rad izmakne ali se zlahka prestraši, je GPS sledilnik nujen. Je nepogrešljiv za mladiče, reaktivne pse in tiste s premočnim lovskim nagonom. Naprava mora biti nameščena tako, da psu omogoča svobodo gibanja. Poskrbimo, da je baterija vedno polna in da je signal močan.

Pri pobegu psa v mestu je potreben jasen načrt ukrepanja. Ostanemo na mestu, kjer smo psa nazadnje videli, in se trudimo ostati mirni, da ne bi povzročili dodatne panike. Da privabimo psa nazaj, mu tiho kličemo, uporabimo značilni signal ali žvižg. Nagrado obljubimo le, če je res vredna njegove pozornosti.

1. Ne preganjajmo psa po mestu; bolje je stati na mestu in ga tiho klicati k sebi.
2. Nagnimo se, obrnimo telo stran in s psom govorimo pomirjujoče.
3. Ko se približa, ga varno pripnemo, nato pa ga v miru pohvalimo.

Obvestimo relevantne osebe, kar je pri nas še posebej pomembno, saj se informacije hitro širijo. Na seznamu naj bodo lokalno zavetišče, veterinarske postaje in občinske službe. Pošljemo objavo v preverjene skupnosti na spletu, opis psa, zadnjo znano lokacijo in izpostavimo, če ima pes urejeno identifikacijo.

• Fotografiranje psa od spredaj in strani, barva ovratnice, posebne značilnosti njegove dlake.
• Točna lokacija, kamor je pes stekel, in čas njegovega pobega.
• Naš kontakt in poziv najditelju, naj psa ne lovi.

Ko najdemo psa, najprej pregledamo njegovo telesno stanje. Preverimo tačke in morebitne poškodbe, dehidracijo ali stresne znake. Psu ponudimo vodo postopoma. Umirimo ga v miren prostor, preden se postopoma vrnemo v dnevno rutino. Nato ugotovimo, kje je prišlo do pobega. Tako naslednjič zmanjšamo tveganje in ohranjamo nadzor, celo v hrupnem okolju.

Zaključek

Varnost psov v mestih zahteva: varno potovanje, jasna pravila na cesti in kakovostno opremo. Izberemo kvaliteten povodec, oprsnico ali ovratnico in zmanjšamo tveganja v množici. Dodamo še previden prehod čez cesto in dosledno vedenje na pločniku.

Osnovni nasveti za mestne pse vključujejo odpoklic, samokontrolo in premišljeno socializacijo. To nam pomaga obvladovati mestne zvoke, kolesarje in nenadne dražljaje. V pasjih parkih smo vedno pozorni, kar zagotavlja varno sobivanje v prostoru.

Pozorni smo tudi na varen prevoz, urejeno bivališče in dobro vidnost ponoči. Zdravje psa ohranjamo z preventivo, zaščito pred paraziti in nego tačk. Kakovostna hrana pomaga pri rutini in zdravju psa.

Odgovorno lastništvo pomeni sprejemanje vsakodnevnih malih odločitev. Ustvarjanje urbane rutine prinaša mirnejše sprehode in bolj samozavestnega psa. Z doslednostjo zmanjšamo nevarnosti mestnega življenja in zagotovimo predvidljivost za nas in naše pse.